Move TV
© 2026 Media partner agencija d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Ikona zaklenjenega članka
Čas branja 3 min.

Najboljše meso izvažamo, o kakovosti na krožnikih pa vemo premalo


tednik
Mojca Zemljarič
19. 11. 2026, 06.00
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

Kakšno meso jemo in od kod prihaja?

MZ Meso 2.jpg
MZ
Da bi kupci vedeli, od kod je zrezek na njihovem krožniku, je po mnenju Ivana Brodnjaka treba uvesti strogo označevanje porekla in nadzor nad njim – ali pa meso kupovati neposredno na kmetiji.

Govedo in prašiči gredo po navedbah kmetov s slovenskih kmetij v glavnem v Avstrijo in Italijo. Največ slovenske govedine pojedo na Kosovu, v Libanonu in Italiji, pravi predsednik Sindikata kmetov Slovenije Ivan Brodnjak. »Večina boljših govejih pitancev gre v izvoz,« je poudaril.

MZ Meso 1.jpg
Pexels
Potrošniki pogosto težko ugotovijo, kje je bila žival vzrejena in zaklana ter kje je bilo meso predelano. Te informacije niso vedno enake podatku o državi, iz katere je izdelek dobavljen.

Izvoz nadomeščamo z uvozom, razlika v kakovosti med domačim in uvoženim mesom pa je po prepričanju mnogih potrošnikov zelo velika. Sledljivost po Brodnjakovih besedah šepa. Še vedno so mogoči prikrivanje izvora ter pomanjkljivo evidentiranje in označevanje.

Na slovenski trg naj bi prihajalo meso, ki je bilo več let globoko zamrznjeno v tujih državnih blagovnih rezervah.

»Dokaza, da je to res, nimam v rokah. Ampak kako si drugače razlagati cene, po katerih je meso dostopno slovenskim potrošnikom? Pri mesu iz blagovnih rezerv je tako, da ga od rejcev odkupi država. Recimo, da se zaloge obnavljajo na deset let. Meso, ki ga izločajo, bodisi uničijo bodisi prodajo po izjemno nizki ceni,« pravi Brodnjak.

Preberite še

Slovenci povprečno pojemo 90 kilogramov mesa na prebivalca letno. To je manj kot Španci, Danci, Hrvati, Portugalci in Irci, ki povprečno letno pojedo okoli 100 kilogramov mesa, ter več kot Nemci, Belgijci, Finci in Nizozemci, pri katerih je povprečna letna poraba mesa med 60 in 70 kilogrami.

Pomembnejše od porabljenih količin je vprašanje, kakšno meso imamo na krožnikih. Ali vemo, kaj jemo? V Sloveniji za prirejo mesa veljajo visoki standardi, vendar kmetje večino živine prodajo za izvoz.

Uradni podatki kažejo, da Slovenija uvaža velike količine mesa in mesnih izdelkov. Po podatkih baze UN Comtrade smo leta 2024 uvozili za 350 milijonov evrov mesa in mesnih izdelkov. Med pomembnejšimi dobaviteljicami so bile Španija, Avstrija, Italija, Poljska in Madžarska.

Mercosur odpira vrata južnoameriškemu mesu

Da bodo potrošniki vedeli, kaj kupujejo, sta edina rešitev strogo označevanje porekla hrane in nadzor nad njim, je jasen sogovornik. »Enako, kot so naredili za med, bi bilo treba še za meso. S tem bi zagotovili večjo varnost, ljudje pa si zaslužijo vedeti, kaj kupujejo in jedo,« pravi Brodnjak.

»Nič nimam proti uvozu, smo na trgu. Potem bi tudi točno zaznali razliko v kakovosti domačega svežega mesa v primerjavi z uvoženim, praviloma iz blagovnih rezerv.«

Prej ali slej bo na naših krožnikih tudi južnoameriško meso, torej meso živali, vzrejenih po bistveno ohlapnejših standardih, kot so evropski. Uvoz mesa iz držav Južne Amerike v Evropo omogoča trgovinski sporazum Mercosur, sklenjen spomladi letos.

»Nismo kmetje zastonj protestirali proti njegovemu sprejetju, tudi z vidika zagotavljanja zdravja potrošnikov. V državah Južne Amerike je dovoljena raba škropiv, ki jih pri nas že dolga leta ne uporabljamo več. Veliko živali pitajo z rastnimi hormoni, ki jih dodajajo krmi.«

»Potem je tukaj še vprašanje antibiotikov. Južnoameričanom ne zmorejo konkurirati niti kmetje iz največjih evropskih držav, recimo Francije ali Nemčije. Kmetije čez lužo so velike tudi tisoč hektarjev, v Franciji je povprečna velikost kmetije 78 hektarjev, v Sloveniji okoli devet. Slovenski kmet že težko konkurira evropskemu, kaj šele širše.«

Prehranska varnost na preizkušnji

Borzne cene kmetijskih pridelkov – živinorejskih, poljedelskih in vrtnarskih – so v glavnem rezultat dogajanja na globalnem trgu: od trgovinskih sporazumov in vojn do trga z nafto in drugimi energenti, logistike ter vrste drugih dejavnikov. Brodnjak svari, da bi lahko hitro prišel dan, ko trgovske police ne bi bile več tako bogato založene, kot je to običajno.

»Dovolj je že, da pride do pomanjkanja goriva, takoj za tem lahko zmanjka hrane. Prehranska varnost ni tako samoumevna, kot si predstavljamo. Če bi prišlo do krize, bi vsaka država najprej poskrbela zase, meje bi se zaprle, sporazumi bi zamrznili. Slovenija je na področju prehranske varnosti izjemno ranljiva in tudi premalo previdna,« je sklenil.

Svet24

Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.

Hvala za prijavo!

Na vaš e-naslov smo poslali sporočilo s potrditveno povezavo.

Z oddajo e-poštnega naslova se prijavim na uredniške e-novice. Odjava je možna kadar koli prek povezave »Odjava« v vsakem sporočilu. Več v Politiki zasebnosti.


© 2026 Media partner agencija d.o.o.

Vse pravice pridržane.