Tajnica Greta nam je prinesla kavo, Juš in Lajči pa sta si zraven naročila še vinjak. Ko me je Juš vprašal, ali bi tudi jaz kaj spil h kavi, sem prvi dan seveda odgovoril, da nič. Že naslednji teden me je Juš poklical k sebi in mi natočil vinjak, rekoč: 'Videl sem, da si zadnjič želel piti in si nisi upal. Zato pa zdaj lahko spiješ enega z mano.' Od takrat sva se tikala, čeprav je bila med nama generacijska razlika. Meni in Lajčiju je Juš enkrat rekel: 'Ne zanima me, kaj počneta vmes, najpomembneje je, da v četrtek zjutraj ljudje berejo Vestnik. Če tega ne bo, bosta prišla k meni na raport.'

Takrat se je Vestnik tiskal še v Mariboru in sam sem v sredo z avtom odpeljal v tiskarno še zadnje materiale, ki smo jih skupaj pregledali. Najbolj zanimiva prigoda ob tem se mi je zgodila nekoč blizu Lenarta, ko sem se vračal domov s fičkom, ki je bil naš prvi službeni avto. Videl sem, da na cesti leži nekaj rumenega, in ko sem ustavil avto – takrat je bilo še malo prometa – in prišel bliže, sem spoznal, da je to prašiček, ki je bil še topel.

##IMAGE-895826##

Že sem nameraval razprostreti časopisni papir, da bi ga zavil in nato z njim sodelavce presenetil na pikniku, ko sta se iz lenarške smeri pripeljala miličnika, prav tako s službenim fičkom. Ko sta me vprašala, kaj se dogaja, in sem jima razložil, da sem naletel na prašička, sta mi odgovorila: 'Vse je v redu. Vi pojdite, to bova že midva uredila.' In tako sta najverjetneje onadva spekla in pojedla prašička.«