Marica Nartnik, učiteljica
Rojena 18. decembra 1905 v Kozarščah, umrla 25 junija 1942 na Kleču (Bela krajina)

Marica je bila rojena v družini Andreja Nartnika in matere Marije (rojena Rutar) kot prva od petih otrok. Oče, invalidsko upokojeni carinik, je dodaten zaslužek ustvarjal s krojaštvom in tega poklica priučil tudi soprogo gospodinjo, ki se je kot dekle izučila za kuharico v Trstu. Ko so živeli v bližnjem Ušniku, so zaradi italijanske ofenzive na soški fronti 24. maja 1915 morali v naglici zapustiti dom le z najnujnejšim. Po treh letih begunskega življenja v okolici Polhovega Gradca so uspeli kupiti manjšo posest na Mirni na Dolenjskem. Marica je po končani osnovni šoli (na različnih koncih Slovenije) nadaljevala šolanje na meščanski šoli in bivala pri uršulinkah v Ljubljani. Študij je nadaljevala na učiteljišču, ki ga je zaključila v Sarajevu. Eno leto je poučevala v Ljubljani, nato pa se vrnila v Sarajevo, kjer je v težkih razmerah imela v razredu več kot 100 otrok. Po povratku v Slovenijo se je selila od Hinj pri Žužemberku do Ribnice in Loškega Potoka, dokler je niso na njeno željo poslali v Rožni Dol pri Semiču, kjer je potem delala dobrih sedem let kot upraviteljica šole. Čez čas je vzela k sebi starše in sestro.

Tu se je razdajala delu z otroki in vodila dekliško sekcijo Katoliške akcije. Posebno se je posvečala delu z bolnimi in ubožnimi, ki jih je obiskovala in tolažila, skrbela pa tudi za otroke, ki so služili kot pastirčki, saj so bili velikokrat brez enega ali obeh staršev. Poznana je bila tudi kot zeliščarica, ki je okoličane oskrbovala z zdravilnimi čaji, vaščane pa obiskovala tudi v bolnišnici in redno prenašala tudi stvari sorodnikov Ljubljano. Bolnim je poleg nudenja pomoči tudi redno brala in tudi sicer vaščane vzpodbujala k branju in kupovanju slovenskih knjig. Nekoč je učenko, ki je zbolela za tifusom, na rokah odnesla v novomeško bolnišnico. Kot zelo verna je bila aktivna v cerkvi in k tem aktivnostim vzpodbujala farane. Organizirala je romanja, tudi na Brezje. Poznana je bila po tem, da ni tolerirala nenujnega nedeljskega dela in nemalokrat so se kršitelji zaradi tega pred njo skrivali (furmani so, ko so jo videli, praviloma kar pustili vozove z živino in se skrivali). Pri vaškem trgovcu je nekoč (ker ga ni uspela prepričati, naj umakne pohujšljive razglednice) odkupila ves, po njenem mnenju neprimeren material in ga zažgala pred trgovino. V času italijanske okupacije je bila zelo načelna in dekletom prepovedala kakršnokoli druženje s tujci. Vse, ki jih je videla v takšni družbi, je kar vpričo spremljevalca oštela. Tudi vojakov se ni ustrašila in tudi njim zabrusila, naj pustijo slovenska dekleta pri miru. Nekoč, ko so se v Rožni Dol z vlakom pripeljale tri lahkoživke in se napotile k italijanski vojaški posadki, jih je napodila nazaj, nakar so se pritožile častniku, ki je prišel učiteljico oštet. Sama se je učila tujih jezikov, za učence pa sestavljala kvize, rebuse in križanke, ki jih je tudi objavljala v Mladiki, Vrtcu in Naši zvezdi. Zbrala je veliko pomoči za učitelje begunce iz Gorenjske in Štajerske. Do prihoda druge učiteljice je sama poučevala tudi do 80 učencev v dveh izmenah. V hudi zimi 1941/42 je bila šola – po uničenju prve belokranjske čete na bližnjih Gornjih Lazah - dva meseca zaprta.

Po svečanosti prvega obhajila, ki ga je organizirala s starši, in slavnostnem kosilu so na kresni večer 23. junija 1942 v šolo prišli partizani, izvedli preiskavo in nezadovoljni zaradi dejstva, da niso našli dokazov o protipartizanskem delovanju, Marico proti njeni volji odpeljali na zaslišanje (s tem so se strinjali nič hudega sluteči starši, ki so menili, da se bo po pogovoru nesporazum razjasnil). Ker je tudi sicer zelo slabotna Marica omedlela, so partizani iz pušk sestavili nosila in jo odnesli. Zaslišanje (in mučenje) je bilo farsa, saj so zasliševalci (Žiga, Vasja, Ćiro in Marko – po priimkih sodeč niso bili domačini) v zapisniku navedli, da se eksekucija izvede zaradi naredbe štaba DO – z dne 28. maja 1942. Ustreljena je bila 25. junija 1942, njeno truplo pa je bilo najdeno šele 1. aprila 1943, ko so bili njeni posmrtni ostanki preneseni na semiško pokopališče. Župnik p. Rajner Erklavec je na grobu dejal: »Če smo kdaj, bomo danes gotovo pokopali svetnico.«

Po uboju učiteljice je Visoki komisariat z odredbo zaključil šolsko leto, v jeseni pa se pouk ni nadaljeval, saj je šolsko poslopje zasedla partizanska vojska, druga učiteljica pa je odšla neznano kam. V letu 1944 je pouk potekal le tri mesece.

Marica je bila zelo verna in vpeta v delo cerkve, komunizem ni bil njena ideologija, a o njenem protipartizanskem delovanju nikoli ni bilo nobenega dokaza.

Marica Nartnik je na predlog slovenske katoliške cerkve tudi kandidatka za svetnico.