Kmečke ženske: Ne lepa, na kmetijo je bila zaželena delovna možača
Čeprav je bil položaj kmečke ženske v začetku 20. stoletja izrazito konzervativen in patriarhalen, so bila ta razmerja v Slovenskih goricah postavljena nekoliko na glavo. Že Anton Trstenjak je ugotavljal, da so si znale slovenjegoriške kmečke ženske vedno izboriti odločilno besedo, kar takrat sicer ni bil običaj v drugih okoljih. Razloge za nekoliko drugačen odnos je prisila dejstvu, da so si morali moški zaradi majhnosti kmetij v Slovenskih goricah poiskati druge službe, zato so morale njihove žene prevzeti vso odgovornost za delo in odločanje na kmetiji.
»Kmečka žena v Slovenskih goricah tako ni postala možu podrejena in nekaka 'tlačanka, dekla', marveč obratno, po principu 'v delu je moč' se je njen vpliv na domovih vedno bolj uveljavljal. /…/ Tako se je razvil med Muro in Dravo tip žene, ki je 'možača': krepka, z utrjenimi mišicami, podjetna, pogumna, in če je bilo treba, tudi napadalna, ki bi se 'raztrgala' v delu za dom in otroke, ki pa zato tudi zelo samostojno odloča v družinskih in gospodarskih zadevah; mož se mora večkrat ravnati po njeni volji, žena pa iz istega ponosa pogosto samo na zunaj pred javnostjo dovoli, da mož nastopa v imenu hiše, čeprav v ozadju odloča in gospoduje sama,« je leta 1968 zapisal Trstenjak.
Zanimivo je, da v preteklosti prebivalk Slovenskih goric niso opisovali kot lepe, ampak so kot zaželene lastnosti veljale, da so predvsem močne in bujne rasti. Tuji ogledniki so že v 19. stoletju pisali, da so ženske v Slovenskih goricah »lepo rasle, čednega obraza pa pri njih skoraj ne najdeš« in da so »ljudje zdravi, več je čednih moških kakor lepih žensk«.
Delo in reprodukcija
Preberite več v Štajerskem Tedniku
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
