Arhiv Štajerskega Tednika

Z gasilstvom se je kot mladenič prvič srečal v Forminu, kjer si je služil kruh. Kot najstarejši od dvanajstih otrok je moral namreč že zelo zgodaj od doma. Od takrat naprej je gasilstvo postalo njegov način življenja. Kasneje se je poročil v Prvence, kjer je bil eden izmed ustanovnih članov gasilskega društva, v katerem je najprej prevzel vlogo podpoveljnika. Že naslednje leto, 1985, je postal poveljnik in to funkcijo zvesto opravljal deset let, pri tem pa dal ogromen prispevek k rasti in razvoju društva. »V tistih časih je bilo vse drugače kot danes, saj gasilci nismo imeli na voljo nobene skupne in zaščitne opreme. Na pomoč so nam priskočila sosednja društva, nekaj osnovne opreme pa smo priskrbeli sami. Prvo vozilo, kombi IMV, smo kupili pri takratnem podjetju Agis,« je povedal Ivan. To skromno vozilo je pomenilo velik korak naprej. Gasilci so vanj vlagali trud in čas, da so ga pripravili za delo – in ravno ta proces je ustvaril mnogo zabavnih in nepozabnih anekdot, ki so še danes del gasilskega spomina. Enkrat so se z njim odpravili na požar v Dornavo, a jih je presenetil pokvarjen dovod goriva. Namesto da bi obupali, so se gasilci domislili začasne rešitve: v vozilu so kar držali 20-litrsko posodo z bencinom nad črpalko, od koder je gorivo po cevi teklo v motor. »Naš kolega je sedel na sedežu in držal posodo, tako da je gorivo teklo proti črpalki in nas spravilo do cilja,« se z nasmehom spominja Ivan, ki si je skupaj z gasilskimi kolegi nenehno prizadeval za izboljšave.

Preberite več v Štajerskem Tedniku