arhiv DL

##IMAGE-4017408##

Odkar poznamo zgodovino človeštva vemo, da je bila večina žensk žrtev nasilja. Včasih več, včasih manj, odvisno pač od časa, v katerem so živele, in družbe, ki si je priborila oblast, in neenakih razmerij moči v tej družbi.

Moški so se vedno čutili privilegirani, pametnejši in močnejši in poklicani za to, da lahko razpolagajo z življenjem žensk in deklic in nekje tudi dečkov. Le od kje jim ta miselnost, mogoče imajo vsajen še en poseben gen. Seveda pa, da ne bo užaljenosti, večina moških je in še vedno spoštuje nasprotni spol.

Čeprav živimo, kakor rečemo, v sodobnem času, se nasilje še vedno dogaja. In to fizično in psihično. V družini je gospodar oče, ki odloča o vsem, za vsako nepokorščino je žena, hčerka, sestra oziroma vse ženske, ki živijo v družinski skupnosti, grobo kaznovana, bodisi s pretepom, izolacijo in seveda si ne znajo poiskati pomoč. Navsezadnje so toliko psihično izmučene in zatirane, da na koncu mislijo, da so res same krive in si zaslužijo kazen.

Najhuje pri vsem tem pa je, da so temu priča tudi otroci in po navadi dečki, ko odrastejo, prevzamejo isto vlogo in obnašanje, kakor jih je imel oče. Tudi oni se čutijo potem večvredni in absoluten gospodar nad ženskami.

V nekaterih družbah deklice ne smejo v šolo, poročiti se morajo, kot jim ukažejo, nekatere namenijo za prostitutke in psihično jih uničujejo. Na dnevnem redu so ponižanja in žalitve. Tudi če bi se želele pritožiti, se nimajo komu, kajti tudi v pristojnih službah so zaposleni samo moški in ve se, kako bi reagirali. In nenazadnje so tudi ekonomsko odvisne od moža, ki se ga zelo bojijo.

Kot rečeno, se v sodobni današnji družbi ni kaj dosti spremenilo. Ženske težje pridejo do zaposlitve, sploh pa na višje položaje, in njihov dohodek je precej manjši od moških. Večina jih misli, da se to dogaja samo v družinah, kjer vladajo droge in alkohol in pa zaradi revščine, kar pa sploh ne drži.

Tudi danes si ženske le redko upajo vložiti prijavo zaradi maltretiranja. Navzven se moški kažejo zelo ljubeznivi do žensk, se pa za zidovi hiše dogaja marsikaj, žalitve, pretepi in na žalost včasih celo smrt. V kolikor si ženske same ne upajo vložiti prijavo, je naša dolžnost, da to storimo mi, če razmere dobro poznamo.

Nasilje v družini pa je zelo težko prepoznati, kajti začne se z veliko prefinjenostjo, dokler ne doseže vrhunca z vso brutalnostjo, kar je mogoča. Žalostno pa je, da se nasilje ne dogaja na osamljenih krajih, pač pa za domačimi zidovi, v domači hiši, ki naj bi bila varna in kjer naj bi bil varen, ljubljen in to vsakodnevno. Seveda posledice in škoda so nepopravljive.

Posilstva, tudi to je poglavje za sebe. Prvi komentar ljudi je, češ, kaj pa hodi oblečena tako izzivalno, sama si je kriva, nihče pa ne obsodi njega. Kaj bi se zgodilo, če bi njegovo ženo, hčerko, sestro nekdo brutalno posilil, ali bi tudi takrat rekel in tudi vsi ostali, da so same krive, ker so tako oblečene. Na sodišču mora ženska pred vsemi ponavljati to umazano dejanje, medtem ko se posiljevalec škodoželjno smehlja na svojem sedežu. Ni čudno, da je manj prijav, saj ženski ostane stigma celo življenje, on je pa pač ubogi moški, ki ga ženske izzivajo. Spet ponavljam, niso vsi enaki.

Leta 1960 so tri sestre v Dominikanski republiki protestirale proti vladi in bile brutalno ubite. OZN je zato 25. november proglasil za Dan boja proti nasilju nad ženskami, ki ga obeležujemo od leta 1981.