splet

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ko bomo v noči na nedeljo, 25. oktobra, ob tretji uri zjutraj kazalce premaknili za eno uro nazaj, bodo naši telefoni, računalniki in številne druge naprave to opravili samodejno. Nekoliko drugačna zgodba pa se je nekoč odvijala visoko nad našimi glavami, v cerkvenih zvonikih, kjer ure že stoletja spremljajo življenje krajev in njihovih prebivalcev. Tudi v Šaleški dolini so cerkvene ure del zgodovinske podobe nekaterih naselij. Toda kdo danes skrbi, da kažejo pravi čas?

Nekoč edina ura v kraju

Zgodovina cerkvenih ur sega v srednji vek, ko so se v Evropi v 13. in 14. stoletju začele pojavljati prve velike mehanske ure. Sprva so bile nameščene predvsem v samostanih, mestnih stolpih in cerkvah. Njihova naloga ni bila zgolj prikazovanje časa, temveč predvsem urejanje vsakdanjega življenja.

V obdobju, ko ljudje niso imeli zapestnih ali žepnih ur, je bila ura na cerkvenem zvoniku pogosto edini javno dostopen pokazatelj časa. Določala je začetek dela, čas bogoslužja in drugih vsakodnevnih opravil. Marsikatera zgodnja stolpna ura sploh ni imela številčnice, saj je čas naznanjala z udarjanjem na zvon.

Z razvojem urarstva so postajali mehanizmi vse natančnejši, ure pa so se postopoma razširile tudi v manjše kraje.

Prehod na zimski čas

Spet bomo premikali uro: preverite, kdaj nas čaka sprememba

V Velenju uro prestavlja elektronika

Na cerkvi sv. Martina v Velenju za prestavljanje ure danes skrbi elektronika. Kot pojasnjuje tamkajšnji župnik Janko Rezar, posebnih priprav na prehod med poletnim in zimskim časom zato nimajo. Ura je elektronsko krmiljena, sistem pa potrebne prilagoditve opravi samodejno.

Kdaj natančno je cerkev dobila prvo uro, ni znano. Po besedah župnika bi jo lahko imela že v 17. stoletju. Da so bili nekoč urni mehanizmi precej drugačni od današnjih, pričajo tudi ohranjene uteži, ki so v Velenju pripadale starejšim stolpnim uram.

Takrat so morali za njihovo delovanje skrbeti cerkveni ključarji. Ure so redno navijali, saj so jih poganjale težke uteži, ki so se počasi spuščale, zobniki in nihala pa so skrbeli za enakomeren tek kazalcev. Takšni mehanizmi so lahko zasedali precejšen del zvonika. Danes njihovo delo opravljajo majhne elektronske naprave, za vzdrževanje pa skrbijo posebej usposobljeni strokovnjaki.

Velenjska cerkev na čas ne opozarja zgolj s kazalci. Pomembno vlogo ima tudi zvonjenje, saj zvonovi čas naznanjajo vsakih petnajst minut in ob vsaki polni uri. Tako se ohranja stoletna tradicija, ko so ljudje čas spremljali predvsem s poslušanjem cerkvenih zvonov.

V Šoštanju ura obstaja, a ne deluje

Nekoliko drugačna je zgodba v Šoštanju. Na cerkvi sv. Mihaela, ki je bila zgrajena po načelih sodobne arhitekture, ure na zvoniku ni. Prav tako je nima cerkev sv. Andreja v Šaleku.

Še vedno pa je mogoče videti uro na zvoniku cerkve sv. Mohorja in Fortunata v Šoštanju. Njen zvonik izvira iz 16. stoletja, na njem pa sta dve urni številčnici. Toda ura danes ni več v funkciji, zato je ob prehodu na zimski čas ne bo treba prestavljati. Kdaj je bila prvotno nameščena in kdaj je prenehala delovati, za zdaj ni znano.

· Novice

Cerkev so razstrelili, stare Škale so izginile

Od velikih zobnikov do majhnih elektronskih škatlic

Razvoj tehnike je v zadnjih desetletjih močno spremenil tudi vzdrževanje cerkvenih ur. Medtem ko so morali nekoč ključarji plezati v zvonike, navijati mehanizme in popravljati njihov tek, danes večino teh nalog opravljajo elektronski krmilniki. Ti lahko usklajujejo čas in samodejno poskrbijo tudi za njegovo prestavitev.

Stare mehanske stolpne ure so bile prave urarske mojstrovine, ki so zahtevale redno vzdrževanje. Pri nekaterih mehanizmih kazalcev ni bilo dovoljeno preprosto zavrteti nazaj, saj bi lahko poškodovali zobnike. Sodobni sistemi takšnih težav praviloma nimajo.

Ko bomo torej v nedeljo spali uro dlje, bo na velenjskem cerkvenem zvoniku za pravilen čas poskrbela elektronika. Nekdanje velike mehanizme so zamenjale majhne naprave, toda pomen cerkvenih ur ostaja del naše kulturne in tehnične dediščine. Čeprav danes čas nosimo na zapestjih in v žepih, nas zvonovi še vedno spominjajo na obdobje, ko je ritem življenja določala ura visoko nad krajem.