Fungaria

Ta je sestavljen iz nitastih struktur, ki povezuje gobe med sabo in prenaša hranila. Napredne materiale iz njega razvijajo tudi evropski raziskovalci, financira pa jih Evropska unija. Projekt Fungateria, ki združuje raziskovalce iz Belgije, Danske, Grčije, Nizozemske, Norveške in Združenega kraljestva, razvija inženirske žive materiale (ELMs) – kombinacijo gliv in bakterij, ki lahko rastejo, popravljajo razpoke, vpijajo CO₂ ter celo čistijo zrak. Profesor Han Wösten z Univerze v Utrechtu, ki je že leta 2012 ustvaril trd, gobast material iz micelija, danes pa napoveduje: »Čez deset let bomo zgradili prve stavbe iz gob.«

Odpad kot surovina, gliva kot arhitekt

Gradbeni sektor v EU naredi več kot tretjino vseh odpadkov in do 12 % emisij toplogrednih plinov. Tradicionalni materiali, kot je beton, zahtevajo ogromno energije in oddajajo CO₂, medtem ko lahko gobni kompoziti reciklirajo kmetijske odpadke in bistveno zmanjšajo ogljični odtis. Že danes se iz micelija izdelujejo izolacijske plošče in materiali podobni usnju, cilj projekta pa je razviti stene, ki se same celijo in prilagajajo okolju. V ta namen preizkušajo micelij gobe razcepljene lističarke (Schizophyllum commune), ki v naravi raste na odmrli lesni masi. V laboratorijskih pogojih se micelij te gobe razrašča skozi substrat iz kmetijskih ostankov in tvori lahek, a trden kompozit iz katerega lahko oblikujejo zidake in druge gradbene elemente. V takšnih stavbah bi les tvoril nosilno ogrodje, micelij pa ga zapolnjeval in krepil strukturo. Projekt Fungateria je del širšega gibanja biohibridne arhitekture. V ZDA podjetja, kot je MycoWorks, razvijajo micelij kot trajnostni nadomestek za usnje v modi in pohištvu. V Italiji je bil na Beneškem bienalu predstavljen paviljon iz gobjih opek, v Švici pa eksperimentirajo z mostovi iz micelija, ki služijo kot začasne konstrukcije in se po uporabi razgradijo brez odpadkov. Tudi v Franciji poteka projekt Living Architecture (LIAR), ki raziskuje biološke materiale, ki lahko filtrirajo zrak in vodo v stavbah.

Fungaria

Stavbe, ki se same popravljajo

Samocelitveni proces temelji na tem, da je micelij živa snov. Ko v steni ali plošči nastane razpoka, ta prične ponovno rasti in zapolni poškodovani del. Za to potrebuje hranila, vlago in kisik. Raziskovalci jim ga dovajajo s pomočjo gensko prilagojenih bakterij, ki jih lahko ‘aktivirajo’ ali ‘izklopijo’ s kontrolnimi signali, kot sta temperatura in svetloba. Ko je konstrukcija dokončana, je seveda treba rast micelija ustaviti, da ne bi poškodoval nosilnih elementov. Takrat bakterije lahko na ukaz sprostijo antifungalne spojine. Raziskovalci so že dokazali, da micelij dobro prenaša sušo in visoke temperature, zaradi česar je primeren tudi za spremenljive podnebne razmere. Takšne konstrukcije bi bile ne le biološko razgradljive, temveč tudi energetsko učinkovite in okolju prijazne.

Projekt bo trajal do konca leta 2026, a rezultati so že tu in ideja, da bi gradili stavbe iz gob je že prestopila meje znanstvene fantastike. Če se bodo napovedi uresničile, bomo kmalu živeli v arhitekturi, ki ne bo le navdihnjena z naravo, temveč iz nje ustvarjena – živa, prilagodljiva in samocelitvena.