Arhiv Štajerskega Tednika

Branko Majerič, kmet iz Moškanjcev, javnosti bolj znan kot eden od šestih pridelovalcev ptujskega lüka, se z ohranitvenim kmetijstvom ukvarja že dolga leta. Svojih njiv na 40 hektarjih namreč že dve desetletji ne orje. »Že kot dijaka na mariborski strojni kmetijski šoli so me zanimali učinki strojev na zemlji; razmišljal sem, kaj se z zemljo dogaja, ko pride nanjo stroj, predvsem sejalnica in plug, nikdar kombajn. Potem sem kmetoval na teh naših prodnatih tleh, oral in obračal kamenje, da je enkrat ležalo na eni, drugič pa na drugi strani, in to se mi pač ni zdelo preveč pametno. Potem pa so šli fantje še v dobri stari Jugi čez lužo na neko ekskurzijo in se vrnili z udarno novico, da tam kmetje ne orjejo, da se gredo tako imenovano no-till kmetijstvo. To je to, sem si rekel. Država je leta 1994 kupila neko sejalnico, smo se mučili z njo in delom, neuspešno, nismo znali zatreti plevela, zato smo vse skupaj opustili. Takrat sem ugotovil, da gre za cel sistem, da še zdaleč ni dovolj, da samo nehaš orati. S kolegom Milanom Rebernikom sva bila trmasta in sva še naprej iskala rešitve. Tako sva prišla do dr. Rolfa Derpscha, strokovnjaka za direktne setve v predhodno neobdelana tla, in hkrati odkrila, da imajo v svetu že izkušnje s to tehnologijo, da pravzaprav z izjemo Evrope in Afrike že povsod na milijonih hektarjev po svetu kmetujejo brez posegov ali z minimalnimi posegi v tla,« se začetkov spominja Majerič.

Evropa vsiljuje težko kmetijsko mehanizacijo

Preberite več v Štajerskem Tedniku