Praznične luči so nepogrešljiv del decembrskega vzdušja, na obraz pričarajo nasmeh in ogrejejo srce. Mogoče jih še toliko bolj kot sicer potrebujemo v teh koronskih časih. Aleš Goleš je na Pahi pričaral pravo praznično pravljico, s katero navdušuje mlado in staro iz bližnje in daljne okolice. Glas o soju več kot pol milijona lučk, s katerimi je olepšal svoj dom in okolico, se je razširil kot blisk.

Ta njegova osvetlitev seveda ni njegova prva, ampak že deseta, a je za zdaj najbogatejša in največja. Kar sedem let je za posebno praznično razpoloženje poskrbel na Jagodniku v sosednji občini Mokronog - Trebelno, zadnja tri leta pa ga je preselil v vas nad Otočcem. In to v pravem pomenu besede, saj so se mu priključili tudi že sosedje. »Zelo rad imam božično-novoletni čas in tako sem za svojo dušo pred desetletjem začel okraševanje doma, ko so prišli še vnuki, pa sem se temu posvetil še bolj, saj sem si želel, da bi jim pričaral prav posebno zimsko pravljico,« pravi Aleš. In to mu je uspelo, le da njegovo pravljico zdaj z njimi delijo tudi drugi.

»Moraš biti poseben navdušenec, drugače ne gre,« meni Aleš, ki samo za to, da prinese vse škatle prazničnih lučk, porabi dober teden dni. Nato sledi mesec dni okraševanja, saj na stotine metre luči napelje sam. In po tem, ko dober mesec dni ogrevajo srca mimoidočih, porabi še toliko časa, da vse skrbno pospravi nazaj v prave škatle, da prihodnje leto ne izgublja časa z iskanjem tistih, ki jih potrebuje pri posamični postavitvi.

VSAKO LETO DRUGAČE

»Vsako leto naredim nekoliko drugačno postavitev, po trenutnem navdihu, kakšnega vnaprej izdelanega načrta nimam. Drugo leto bo okrasitev gotovo še bogatejša, saj sem že nakupil nove lučke, pa tudi nekaj novih idej se mi že plete po glavi. Zdaj se ne morem ustaviti, tudi vaščani, zanesenjaki iz Zavinka, ki imajo s tem veliko izkušenj, saj so več kot 20 let s praznično okrasitvijo vasi skrbeli za čarobnost praznikov, so mi v smehu rekli, da sem zdaj globoko zabredel, in mi čestitali za to, kar sem naredil,« pripoveduje. V vseh teh letih je v okrasitev vložil že vsaj 20.000 evrov, v kar pa ne prišteva vseh drugih stroškov, ki jih ima s tem. »Če bi mislil na denar, vsega tega ne bi počel,« se nasmehne.

Pravi, da ima že od nekdaj občutek in smisel za urejanje okolice, a se ni odločil, da bi se temu posvetil tudi bolj profesionalno, pa čeprav so ga nagovarjali k temu. Potem pa je zaradi razmer, ki niso bile ugodne za njegovo siceršnje delo, imel je namreč trgovino za male živali na novomeškem Glavnem trgu, začel razmišljati tudi v to smer in pred kakimi tremi leti se je začel ukvarjati z urejanjem vrtov ob hišah, ribnikov, skalnjakov, oblikovanjem živih mej, zasaditvijo brežin in podobno. »Ljudje so zadovoljni, imam že stalne stranke, tako da bom lahko do upokojitve čez nekaj let delal to, kar me veseli,« je bil zadovoljen Aleš Goleš, ki se ga mogoče marsikdo spomni po malem živalskem vrtu, poimenovanem Živalski paradiž, ki ga je pred leti imel na podedovani kmečki domačiji v Dobravici pri Šentjerneju. Tam je bilo mogoče videti avtohtone in tudi številne eksotične vrste. Takrat je otroke in tudi odrasle navduševal z živalmi ter zanimivimi in s poučnimi razlagami o njih, zdaj pa s prazničnimi lučkami.

Iz aktualnega tiskanega Dolenjskega lista.

Galerija

Arhiv Dolenjskega lista