Že pri prvih poročilih v letu 2008 zvem, da ne bo tako, kot smo si te dni s stiskom rok in s poljubi voščili. Pred vrati je val podražitev, inflacija bo bojda še naprej rasla, čez nekaj dni bo po napovedih sindikatov več stavk,  pa še sosedje Hrvatje so razglasili ekološko ribolovno cono. Za začetek in slabo voljo več kot dovolj. Malce me tolažijo le ugotovitve finančnih strokovnjakov, da za višanje cen in za rastočo inflacijo ni kriv prevzem evra, pač pa slaba konkurenčnost domačega trga, višanje cen surovinam, posebej nafti, na svetovnem trgu. Vse te parametre lahko razumejo tisti, ki pospravijo mesečno v svoje mošnje nekaj tisoč evrov, teže dojamejo posledice globalizacije delovni in upokojeni ljudje z malo več kot štiristo evri mesečnih prejemkov.

Zdi se mi, da je upokojencu prav vseeno, ali bodo mleko, kruh, meso, bencin, testenine, sadje, zelenjava, električna energija in tako naprej in tako nazaj dražji zaradi nekonkurenčnosti na domačem trgu ali zaradi višanja cen na svetovnem trgu, bolj jih skrbi, kako bodo preživeli mesec. Enako je s številnimi mladimi družinami, ki morajo plačevati vrtec, saj bodo tudi cene v vrtcih zrasle. Nekje so že, drugod pa še bodo, brez skrbi. Podražitve so še najbolj podobne nalezljivim boleznim: najprej se pojavijo pri manjšem številu ponudnikov, a se že v zelo kratkem času razširijo na vse, ki kaj ponujajo, opravljajo, delajo ali prodajajo.

In kar je morda še najhuje: zdravila zoper ta pojav niso odkrili in ga tudi ne bodo. Kajti najprej je treba najti vzrok, a kaj, ko tega noče nihče storiti. Veliko laže se je izgovarjati drug na drugega, nadrsa pa itak vedno potrošnik. Ta potrpežljiva, že tisočkrat oskubena, ogoljufana in nategnjena podzvrst vsake, še tako urejene družbe. Potrošnikom ostane največkrat le možnost jeze, nevernim prostaško preklinjanje, vernim molitev za boljše čase, če ne na tem, pa na onem svet. Prej na onem kot na tem, kajti na tem svetu živijo preveč lepo tisti, ki pridigajo, da je lepše na onem. Za lagodno življenje pa je potreben denar, ki že dolgo ne leži po tleh, zato ga je treba izpuliti tistim, ki ga imajo najmanj...

V prvih poročilih v letu 2008 pa je bilo tudi nekaj svetlega in razveseljivega. Slovenija je stopila za pol leta na čelo Sveta Evrope, kar je velika čast in priložnost in bojda bomo postali bolj prepoznavni in nas več ne bodo zamenjevali s Slovaki, kar naj bi bil velik uspeh naše zunanje in politike nasploh. Pri nas bo v teh nekaj mesecih čez sto šestdeset pomembnih zasedanj, ki bodo prinesla Sloveniji  zastoje na cestah, nekaj sto tisoč evrov stroškov, morda celo manj varnosti, ko smo je vajeni. Predsedovanje bo utrdilo našo samozavest, dokončno nas bo zasidralo med evropske narode kot enakovredni subjekt in, če bomo imeli veliko sreče, bodo lahko naši ribiči celo lovili ribe v Jadranskem morju. Morda ne bo treba poslati v razrez niti dveh  naših ribiških ladij, ki sta preveliki za ribarjenje v Piranskem zalivu.

Se vam ne zdi, da je to več kot dovolj za sklep, kako so naše notranje težave pravzaprav težavice. Podražitve, inflacija, stavke, grabeži - drobtinice v primerjavi s tem, da je Slovenija članica NATA, da smo prevzeli evro pred Hrvati, da bomo predsedovali Svetu Evrope. Pomislite: vse to nas je doletelo v pičlih petnajstih letih samostojnosti. Si lahko predstavljate, kakšni uspehi naše politike še čakajo Slovenke in Slovence? Domišljija Jules Verna tega ne bi mogla predvideti.