Arhiv Štajerskega Tednika

Nove igrače, ki so jih postavili v svoje garaže, so, kot pač večina novosti, vse prej kot poceni, zato si jih ne more privoščiti vsak smrtnik. Temu primerno je zato vznemirila prepoved prodaje avtomobilov in lahkih gospodarskih vozil z bencinskim ali dizelskim motorjem od leta 2035 dalje, ki jo je februarja letos potrdil Evropski parlament. Kritiki opozarjajo, da še nismo pripravljeni na tako dramatičen ukrep, da si žagamo vejo, na kateri sedimo, in da bo v slabo premišljeni želji po uvedbi cestne mobilnosti brez škodljivih izpustov ogroženih več sto tisoč delovnih mest, povezanih z avtomobilsko industrijo – evropskim paradnim konjem.

Zastarel slovenski vozni park

Kako si bo povprečen Slovenec kupil e-avto, ki je precej dražji od tistega na bencin ali dizel, če pa se po podatkih slovenskega statističnega urada naš vozni park že tako stara? Lani je bila namreč povprečna starost osebnih avtomobilov več kot deset let.

A cena še zdaleč ni edina težava. Verjetno največja je pri nas in v večini EU infrastruktura z dovolj zmogljivim električnim omrežjem in zadostnim številom polnilnic, s čimer se za zdaj ne more pohvaliti takorekoč nobena država, z izjemo Norveške morda. Ta bogata skandinavska država s 5,5 milijona prebivalcev lahko nedvomno služi kot primer dobre prakse prehoda na e-mobilnost, saj ima največ električnih vozil na prebivalca na svetu. Bilanca zadnjih desetih let je osupljiva, kajti tržni delež električnih avtomobilov je z 2,9 poskočil na kar 79 odstotkov. V povprečju to pomeni, da so bili lani štirje od petih prodanih novih avtomobilov že električni. Pri tem seveda ne gre pozabiti, da je življenjski standard na Norveškem, kjer so, paradoksalno, bogati tudi z nafto, zelo visok, projekta e-mobilnosti pa so se tam lotili sistematično. Električno omrežje že tako redno vzdržujejo in posodabljajo, v zadnjih letih pa so veliko investirali v polnilno infrastrukturo – ob cestah tako stoji kar 5.600 hitrih polnilnic, od katerih so jih samo lani na novo postavili 1.500.

Osnova je infrastruktura

Lanske konference Društva e-mobilnost Slovenija (DEMS) se je udeležil tudi Peter Haugneland iz norveškega nevladnega združenja lastnikov električnih vozil, ki šteje 120.000 članov. »Med lastniki smo izvedli anketo, ki je pokazala, da je 95 odstotkov zadovoljnih s prehodom na e-vozilo. Skoraj vsi, to je 97 odstotkov, imajo svoje zasebno domače parkirišče s polnilnico, kljub temu pa jih 90 odstotkov občasno uporablja tudi hitre polnilnice.« Zato Norvežani še naprej pospešeno gradijo polnilno infrastrukturo. Cilj vlade je bil, da bi ob 7.500 kilometrih glavnih cest na vsakih 50 kilometrov stala hitra polnilnica – načrt, ki so ga skoraj že izpolnili.

Norvežani tudi s pridom izkoriščajo svoje naravne danosti, saj kar 99 odstotkov norveške elektrike izvira iz obnovljivih virov. Na leto proizvedejo 155 teravatnih ur električne energije (TWh), od tega 89 odstotkov iz vode in deset odstotkov iz vetra. Klasični avtomobili, torej tisti z motorji na notranje izgorevanje, so visoko obdavčeni, električni pa so bili doslej cenovno dokaj dostopni, saj so bili deležni serije davčnih olajšav, s katerimi je vlada spodbujala nakup. Tako zanje ni bilo treba plačati davka na dodano vrednost, brezplačno je bilo polnjenje, cestnine, parkirišča …

Uvedba davka na težo

Če za primer vzamemo električnega porscheja taycana turbo S, je ta lani na Norveškem stal najmanj 160.000 evrov, za primerljivo vozilo z bencinskim motorjem pa bi bilo treba odšteti še vsaj dodatnih 40.000 evrov. Velikanska razlika, ki je tehtnico izbire nedvomno močno nagnila na »e-stran«.

S takšnim tempom prodaje električnih vozil je tudi kazalo, da bi lahko na Norveškem že do leta 2025 prevzeli celoten trg, kar pa se najbrž vendarle še ne bo zgodilo. Tamkajšnja vlada je namreč pri spodbudah precej obrnila ploščo.

Preberite več v Štajerskem Tedniku