Jože Dobnik

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Spomin na potopljeno vas Družmirje ne počiva na dnu jezera z istim imenom, ampak še vedno živi v srcih tistih, ki jim ta vas simbolizira otroštvo, dom pa tudi izgubo le tega. Najstarejša naselbina Šaleške doline, naselje skoraj stotih hiš, rodovitnih polj in ponosnih kmetov, je zaradi posledic rudarjenja začela kazati svoj konec že v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Kljub temu, je bila po podatkih Branka Apata, enega izmed govorcev srečanja, zadnja hiša, Družmirje 45 porušena šele leta 2004. Vmes pa so bile zgodbe, žalostne, mestoma tragične, predvsem pa polne negotovosti, stiske in hkrati izjemne moči. Treba je bilo poiskati zemljo, zgraditi dom, ali celo začeti na novo kmetovati. Vsaka hiša te vasi pa tudi Gaberk, Prelog, dela Šoštanja, nosi svojo zgodbo, nosi svoje sporočilo.

Srečanja preseljenih zaradi rudarjenja v Šaleški dolini so bila do leta 2007 organizirana v Gaberkah. Dogodek je bil vedno dobro obiskan in težko pričakovan, saj so nekdanji sovaščani prihajali nanj od blizu in daleč. Po omenjenem letu je iz znanih razlogov zamrl, a želja je bila v mnogih še vedno prisotna. Spomladi so jo obudili nekdanji Družmirčani Branko Apat, Milan Novak in Gregor Verbič in jo s pomočjo nekaterih realizirali v letošnjem septembru.

V manj kot pol stoletja je izginila vas s tisočletno zgodovino

Posebne emocije so v prisotnih vzbudile besede Apata, ki je spregovoril v imenu vseh treh pobudnikov. Preletel je zgodovino Družmirja, se ozrl v leto 1309, ko se vas omenja v pisnih virih, se sprehodil po cesti, ki je nekoč povezovala Šoštanj in Velenje mimo gasilskega doma in se ustavil v eni od dveh gostiln. Šel je dalje mimo bogatih sadovnjakov do edinega Lampretovega beličnika, se spet vrnil v leto 1880, ko je bilo Družmirje sedež "občine Šoštanj" ter leto 1882, ko je bila v Basistovi gostilni ustanovljena Čitalnica Šaleške doline.

»Na koncu je bilo v Družmirju 94 hišnih številk s 547 prebivalci, močnim gasilskim društvom (sedaj v Lokovici) in prelepo cerkvijo sv. Mihaela, datirano v leto 1261 in obnovljeno v letu 1735 ter kot tako tudi porušeno leta 1975. V manj kot pol stoletja je izginila vas s tisočletno zgodovino. A ni izginila, ostal je občutek nečesa večjega in skupnega«, je zaključil z obljubo, da se čez pet let znova zberejo.

Vsi smo močno želeli, da se vidimo

»Mi nismo imeli veliko zemlje, kakšne 6 hektarov. Oče je nas je preživljal s prodajo lesa, nato smo oddajali mleko. Kadar je šel na pot je vzel kos kruha, pol suhe klobase in steklenico jabolčnika. V vasi so bile tri kapele, na Velunji so bili brodi, Falkov in ostali. Pri nas se je reklo pri Srebotniku, vsi smo se klicali po domačih imenih. Ko je padla tista težka beseda »selitev« je bilo najprej rečeno, da gre del vasi v Ravne na posestvo Gutenbuechel, del pa v Šmartno ob Paki ravno tako na posestvo zadruge. Potem je to vse utihnilo.

Oče je nato kupil majhno kmetijo v Mislinji in se tja preselil leta 1983. Kmalu je zbolel in žal živel še samo pet let. Jaz nisem šel v Mislinjo. Preselil sem se k ženi v Florjan, kamor so se tudi preselili nekateri iz Družmirja. Na srečanju me je najbolj presunila hvaležnost vseh, ki so prišli. Pa saj nismo naredili nič takega, vsi smo močno želeli, da se vidimo,« se spomine strnil Verbič.

Ate in mama nista hotela iz Družmirja, dokler se ni hiša skoraj zrušila

»Za 4 hektarje zemlje, ki smo jo morali prodati v Gaberkah, nismo mogli kupiti niti ene kosilnice. V Lokovici smo kupili zemljo, zanjo smo dali 42 milijonov, dobili pa smo jih 81 za celo kmetijo. Ko smo vlili plato in malo pozidali je zmanjkalo denarja, tako slabo so cenili. Delal sem na premogovniku, vsaka čast Žerdinu, ki je posredoval, da sem dobil ugoden kredit na banki.

Ate in mama nista hotela iz Družmirja, dokler se ni hiša skoraj zrušila. Že tako nismo bili več v svoji, ker je našo odnesla Velunja nekaj let prej. Leta 1982 sem ju prepričal, da sta prišla živet v Lokovico, a »fotr« še eno leto ni šel nikamor. Niti iz hiše ni stopil.

Kar pa se organizacije in dogodka tiče: mi trije smo prijatelji že iz otroštva. Ko smo se odločili, da organiziramo srečanje, so me določili za kontakt. Stokrat sem dvignil telefon, pa še stokrat bi ga, tako sem vesel, da smo se dobili in da so bili Družmirčani zadovoljni,« sklene Milan Novak.

Lučke bodo na jezeru zasijale 25. septembra

Vsako leto na Družmirskem jezeru prižgejo lučke v spomin na potopljeno vas, letos bodo to storili v petek, 25. septembra ob 20. uri, ko bo po jezeru zasijalo 11.111 lučk.

Z odseljenimi Družmirčani se je pogovarjala Milojka B. Komprej.