Bolezni dihal pri psih in mačkah: znaki, ki jih ne smete spregledati
Bolezni dihal so med najpogostejšimi razlogi za obisk veterinarja, zlasti v hladnejšem delu leta, ko so živali bolj izpostavljene okužbam in temperaturnim nihanjem.
Kašelj, kihanje, hripavost ali spremenjen glas pri psu ali mački niso zgolj prehodna nadloga. Dihala so prva obrambna linija telesa pred virusi, bakterijami in dražilci iz okolja.
Ko ta obramba popusti, se lahko razvijejo različne bolezni zgornjih dihal, ki so sicer pogosto blage, a lahko brez ustrezne podpore in zdravljenja vodijo v dolgotrajnejše težave ali zaplete.
Zakaj so bolezni dihal pogostejše v tem letnem času?
Prehodna obdobja, predvsem jesen in zima, prinašajo več dejavnikov tveganja hkrati, ki lahko vplivajo na zdravje dihal in povečajo dovzetnost za okužbe:
- nižje temperature in več vlage,
- pogostejše bivanje v zaprtih prostorih, kjer se povzročitelji lažje širijo,
- stres (spremembe rutine, potovanja, bivanje v hotelih za živali),
- oslabljen imunski sistem, zlasti pri mladičih, starejših živalih in kroničnih bolnikih.
Pri psih ima dodatno vlogo tudi več notranjega preživljanja časa, druženja z drugimi psi (pasji parki, pasji hoteli), kar ustvarja idealno okolje za širjenje okužb dihal.
Najpogostejše bolezni zgornjih dihal pri psih in mačkah
Bolezni zgornjih dihal so praviloma nalezljive in se širijo kapljično ali z neposrednim stikom, zato se pogosto pojavljajo tam, kjer se živali zadržujejo skupaj.
Pri mačkah so okužbe zgornjih dihal še posebej pogoste v gospodinjstvih z več mačkami, zavetiščih in drugih okoljih, kjer stres dodatno oslabi imunski odziv.
Pri mačkah se okužbe zgornjih dihal pogosto pojavljajo v okviru t. i. mačjega respiratornega kompleksa (Feline Respiratory Complex – FRC). Gre za skupek virusnih in bakterijskih okužb, pri katerih imata najpomembnejšo vlogo mačji kalicivirus in herpesvirus.
Tudi pri psih so okužbe zgornjih dihal pogoste, zlasti v okoljih, kjer prihaja do tesnih stikov med več živalmi, na primer pasjih parkih, hotelih za pse, gospodinjstvih z več psi. Najpogosteje se pojavljajo kot del nalezljivih sindromov, pri katerih se virusne okužbe pogosto zapletejo s sekundarnimi bakterijskimi vnetji.
Kužni kašelj pri psih
Kužni kašelj (infekcijski traheobronhitis) je ena najpogostejših nalezljivih bolezni dihal pri psih. Gre za kompleksno okužbo, ki jo povzročajo virusi in bakterije ter je izjemno nalezljiva.
Kužni kašelj se pri psih pogosto začne kot virusna okužba, pri čemer ima pomembno vlogo virus pasje parainfluence. Ta oslabi zaščitno funkcijo dihalne sluznice, kar omogoči, da se naknadno pridružijo bakterijske okužbe. Med najpogostejšimi povzročitelji je bakterija Bordetella bronchiseptica, ki pomembno prispeva k izrazitejšemu in dolgotrajnejšemu poteku bolezni.
Značilni znaki:
- suh, dražeč kašelj (pogosto opisan kot 'gosje trobljenje'),
- kašelj, ki se okrepi ob vznemirjenju ali pritisku na vrat,
- kljub kašlju je splošno počutje živali pogosto še dobro.
Večina primerov poteka blago, vendar se lahko pri mladičih, starejših psih ali živalih z oslabljenim imunskim sistemom razvijejo zapleti.
Prav kombinacija virusov in bakterij pa je razlog, da so znaki bolezni pri nekaterih psih izrazitejši in dolgotrajnejši.
Mačji kalicivirus (FCV)
Mačji kalicivirus (Feline calicivirus – FCV) je eden najpomembnejših povzročiteljev okužb zgornjih dihal pri mačkah in predstavlja osrednji del mačjega respiratornega kompleksa (FRC).
Okužba se pogosto kaže s:
- kihanjem,
- izcedkom iz nosu in oči,
- vnetjem ustne votline, žrela,
- splošnim slabšim počutjem,
- pri nekaterih mačkah se lahko pojavijo tudi razjede v ustih
- in dolgotrajnejše ali ponavljajoče se težave.
Bolezen je zelo nalezljiva in se hitro širi v okoljih, kjer živi več mačk skupaj, zlasti v zavetiščih in gospodinjstvih z več mačkami. Stres, druge bolezni in oslabljen imunski sistem lahko potek bolezni še poslabšajo.
Pomemben del preventive pri mačkah predstavlja redno cepljenje proti kužnim boleznim, ki vključuje zaščito proti mačjemu kalicivirusu. Cepljenje sicer vedno ne prepreči okužbe, lahko pa pomembno zmanjša težo kliničnih znakov, pogostost zapletov in dolgoročne posledice bolezni.
Hripavost in laringitis (vnetje grla)
Laringitis je vnetje grla in glasilk, pri katerem je hripavost eden najpogostejših kliničnih znakov. Do vnetja lahko pride tako pri psih kot pri mačkah.
Pri psih lastniki težavo pogosto opazijo kot spremenjen ali oslabljen lajež, boleče požiranje in suh kašelj, pri mačkah pa kot hripavo, tišje ali zmanjšano mijavkanje.
Vzroki za razvoj laringitisa in z njim povezane hripavosti so lahko:
- okužbe,
- vdihavanje hladnega zraka ali dražilcev,
- stres,
- mehanski dražljaji,
- pri psih je pogost dodatni dejavnik tudi uporaba ovratnic.
Vnetje grla se pogosto ne pojavi samostojno, temveč je povezano z vnetjem drugih delov zgornjih dihal in se lahko razširi tudi na žrelo, kjer se razvije faringitis.
Faringitis (vnetje žrela)
Vnetje žrela pogosto nastane kot del širše okužbe zgornjih dihal, ko se vnetje iz nosne votline ali grla razširi na žrelo.
Zaradi bolečine in draženja sluznice ima žival težave pri požiranju, kar se lahko hitro odrazi tudi v spremembah vedenja in apetita.
Lastniki lahko opazijo:
- boleče ali oteženo požiranje,
- zmanjšan apetit ali zavračanje hrane,
- pogosto požiranje ali slinjenje,
- nelagodje ob dotiku predela vratu,
- tih, suh kašelj,
- pri mačkah tudi spremenjeno ali oslabljeno mijavkanje.
Pri mačkah se faringitis pogosto pojavlja skupaj z virusnimi okužbami zgornjih dihal, ki povzročajo tudi kihanje, izcedek iz nosu in oči.
Kako lahko lastniki pomagajo svojemu ljubljenčku?
Ob pojavu kašlja, hripavosti ali oteženega dihanja je vedno priporočljiv posvet z veterinarjem, ki oceni, ali gre za blago, samoomejujočo bolezen ali stanje, ki zahteva specifično zdravljenje.
Pri psih je pri preprečevanju kužnega kašlja pomemben tudi preventivni pristop. Redno cepljenje proti nalezljivim boleznim, ki vključuje zaščito proti virusu parainfluence pri psih in calici ter herpes virusu pri mačkah, lahko bistveno zmanjša tveganje za hujši potek bolezni in zaplete, zlasti pri psih, ki se pogosto družijo z drugimi psi.
Poleg veterinarske oskrbe lahko veliko naredimo tudi s podporo doma:
- počitek in omejitev fizičnih naporov,
- izogibanje hladnemu in vlažnemu zraku,
- uporaba drugih zaščitnih sredstev namesto ovratnice,
- zagotavljanje zadostne hidracije,
- uporaba sirupa za pomoč pri kašlju, ki je namenjen izključno živalim (sirupi za ljudi so lahko za živali zelo nevarni, saj največkrat vsebujejo umetna sladila, ki lahko živalim zelo škodujejo in povzročijo celo smrtno ogroženost).
Pomembno vlogo ima tudi podpora imunskemu sistemu. Med boleznijo so živali izpostavljene povečanemu oksidativnemu stresu, ki lahko upočasni okrevanje. Zato se v praksi pogosto uporablja sirup, ki pomaga:
- pomiriti razdraženo sluznico dihal,
- podpreti naravne obrambne mehanizme telesa,
- olajšati dihanje in kašelj med okrevanjem.
Pri obvladovanju bolezni dihal pa ni pomembno le prepoznavanje znakov, temveč tudi razumevanje, kako lahko lastniki s primernimi ukrepi olajšajo potek bolezni in podprejo splošno dobro počutje živali.
Kdaj je potreben takojšen obisk veterinarja?
Ne glede na letni čas obstajajo znaki, ki jih pri psih in mačkah ne smemo spregledati, saj lahko kažejo na resnejšo bolezen dihal ali zaplete, ki zahtevajo hitro veterinarsko obravnavo.
Posebej pomembno je, da lastniki ukrepajo pravočasno, saj lahko zgodnje posredovanje bistveno vpliva na potek bolezni in okrevanje živali. Pozorni bodite na:
- oteženo ali pospešeno dihanje,
- modrikasta sluznica,
- visoka telesna temperatura,
- apatija, izguba apetita,
- dolgotrajen kašelj, ki se slabša.
V teh primerih ne gre več za preprosto prehladno obolenje, temveč gre lahko za resnejšo okužbo spodnjih dihal ali druge zaplete.
Ali se bolezni dihal prenašajo na ljudi?
Lastnike pogosto skrbi, ali so bolezni dihal pri hišnih ljubljenčkih nevarne tudi za ljudi. V večini primerov gre za obolenja, ki so specifična za pse ali mačke in se na človeka ne prenašajo.
Povzročitelji teh bolezni so prilagojeni živalskemu dihalnemu sistemu, zato za zdrave ljudi praviloma ne predstavljajo tveganja.
Kljub temu strokovnjaki priporočajo osnovne higienske ukrepe, kot sta umivanje rok po stiku z bolno živaljo in izogibanje tesnemu stiku v času bolezni, kar je dobra praksa predvsem v gospodinjstvih z otroki, starejšimi ali osebami z oslabljenim imunskim sistemom.
Redno cepljenje, zmanjševanje stresa ter pravočasno ukrepanje ob prvih znakih bolezni so ključni dejavniki za ohranjanje zdravih dihal pri psih in mačkah.
Bolezni dihal pri psih in mačkah so pogoste, zlasti v hladnejših mesecih, a jih z zgodnjim prepoznavanjem, ustrezno veterinarsko oskrbo in podporo imunskemu sistemu v večini primerov uspešno obvladujemo.
Pozoren lastnik, ki pravočasno opazi spremembe v dihanju, glasu ali kašlju, lahko pomembno prispeva k hitrejšemu okrevanju svojega ljubljenčka in prepreči, da bi se blaga težava razvila v resnejšo bolezen.
