Kaj je logoreja, motnja, ki jo vse pogosteje pripisujejo Donaldu Trumpu
Vajeni smo, da ameriški predsednik veliko prahu dviga zaradi svojih besed, vse bolj opazna pa je tudi motnja, ki se pojavlja, ko govori. Ali Trump trpi zaradi logoreje?
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Tako tuji mediji kot tudi uporabniki družbenih omrežij in celo medicinski strokovnjaki vse pogosteje ugibajo, ali ameriški predsednik Donald Trump morebiti ne trpi zaradi logoreje. Gre za motnjo, ki prizadene govor, njeno poimenovanje pa izhaja iz grških besed logos (beseda) in rhein (teči) ter opisuje stanje, pri katerem govor postane pretiran, težko obvladljiv in pogosto nepovezan.
Ne gre zgolj za to, da nekdo veliko govori. Ključno je, da se misli prelivajo brez jasne strukture, teme se nenadoma menjajo, govorec se ponavlja ali izgublja rdečo nit, poslušalec pa ima občutek, da govoru težko sledi. Takšen način izražanja je lahko naporen za okolico, še posebej v javnem prostoru, kjer se od govorcev pričakuje jasnost in osredotočenost.
Pomembno je poudariti, da logoreja ni samostojna diagnoza, temveč simptom, ki se lahko pojavlja v okviru različnih nevroloških ali psihiatričnih stanj. Najpogosteje jo strokovnjaki omenjajo v povezavi z maničnimi epizodami pri bipolarni motnji, nekaterimi oblikami afazije, demenco ali poškodbami možganov. V teh primerih pretiran govor ni zavestna izbira, temveč posledica sprememb v delovanju možganov, ki vplivajo na nadzor misli, impulzov in jezika.
Zakaj se je torej logoreja znašla v razpravah o Donaldu Trumpu? Nekateri psihiatri in strokovnjaki za komunikacijo so v njegovih nastopih opazili dolge, asociativne odgovore, nenadne preskoke med temami in ponavljanje istih motivov, kar po njihovem mnenju spominja na vzorce, značilne za logorejo. A tu je potrebna velika previdnost. Diagnoze na daljavo, brez osebnega pregleda in klinične ocene, niso ne strokovne ne etične. Sam Trump kakršnekoli kognitivne težave zanika in svoj slog govora pripisuje osebni retoriki, ki jo njegovi podporniki pogosto opisujejo kot neposredno, energično in nekonvencionalno.
Strokovnjaki zato opozarjajo, da govorni slog sam po sebi še ne pomeni bolezni. Nekateri ljudje so po naravi bolj zgovorni, impulzivni ali asociativni, kar je lahko del njihove osebnosti, kulturnega okolja ali celo poklicne vloge. Razlika med živahnim govorom in logorejo je predvsem v stopnji nadzora, smiselnosti in funkcionalnosti govora. Pri logoreji govor pogosto ne služi več učinkoviti komunikaciji, temveč postane sam sebi namen.
V vsakdanjem življenju se izraz včasih uporablja tudi bolj ohlapno, kot opis za nekoga, ki 'nikoli ne utihne', a v medicinskem kontekstu ima precej natančnejši pomen. Če se pretiran in nepovezan govor pojavi nenadoma, se stopnjuje ali ga spremljajo še druge spremembe, kot so na primer težave s spominom, orientacijo, razpoloženjem ali presojo, je to lahko znak, da je smiselno poiskati strokovno pomoč.
PREBERITE ŠE:
