Nina je pri 31 letih izvedela, da ima raka: Ravno sem rodila, potem pa rak
Ko je zbolela za rakom na dojki, je imela Nina Abraham le 31 let in 4 mesece starega dojenčka. Danes, tri leta pozneje, se pripravlja, da odteče svoj prvi maraton.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Zgodba mlade Nine Abraham iz majhne vasice Šalovci na skrajnem severovzhodu Slovenije ni le še ena izpoved ženske, ki je prebolela raka. Je dokaz notranje moči, ki jo premore človek, ko je v zgodnjih tridesetih, le nekaj mesecev po porodu in sredi obnove doma, soočen z diagnozo, zaradi katere se življenje v trenutku obrne na glavo.
Nina je zmogla. Pogumno se je zoperstavila bolezni, čeprav povsem brez izgub ni šlo. Danes je prepričana, da ljudje zmoremo vse, kar si zamislimo.
Kljub mladosti je za vami izkušnja, ki je pomembno zaznamovala vaše življenje – rak dojke. A začniva na začetku. Kako bi se predstavili nekomu, ki vas še ne pozna?
Sem Nina, čisto preprosta podeželska punca, stara 34 let, čeprav se počutim, kot da jih imam še vedno 22. Po izobrazbi sem medicinska sestra in imam rada svoje delo na kirurgiji. Sem tudi zelo trmasta ženska, ki ima najraje na svetu svojo družino in svoj dom z majhno kmetijo ter vrtom, naravnost obožujem pa tudi gibanje, še posebej tek.
Diagnozo rak na dojki so vam postavili kmalu po porodu. Kako se spominjate svoje nosečnosti? Je v kakršnem koli smislu odstopala od povprečja?
Sama nosečnost je bila povsem običajna, brez posebnosti. Nisem imela pretirane slabosti, vsi pregledi so bili normalni, otrok se je lepo razvijal. Sem pa bila ves čas pod stresom. Ravno v tistem obdobju smo namreč prenavljali hišo, tako da sem noseča urejala vse zadeve, povezane z gradnjo, adaptacijo, papirologijo, kreditom, mojstri in vsem, kar spada zraven. Obenem smo v tej isti hiši, ki smo jo prenavljali, tudi živeli, kar je bilo za moje takratno stanje zelo kaotično in težko.
Zatrdlino na prsih ste zatipali le štiri mesece po porodu. Ste sicer redno samopregledovali prsi ali je šlo v tem primeru bolj za instinkt oziroma nekaj, kar je takoj padlo v oko?
Že kot najstnice nas učijo samopregledovati dojke, pa to dejansko katera mesec za mesecem počne? Sama vsekakor nisem. Po porodu so bile moje dojke večje, polne mleke, oteklih mlečnih žlez. Nekega večera sem mimogrede zatipala zatrdlino za levi dojki, čisto zgoraj, veliko kakšne 3-4 centimetre. Bila je trda, grčasta, neboleča. Točno se spomnim srhljivega občutka, ki se me je polastil isti trenutek. Okoli srca me je stisnil globok strah.
Ste takoj poklicali ginekologa ali ste čakali v upanju, da bulica izgine?
Takrat so mi vsi govorili, da gre najbrž za maščobno bulico ali oteklo žlezo, mogoče celo mastitis. Na raka ni nihče pomislil. Googlala sem. Našla vse možne diagnoze, za kaj bi lahko šlo. Ciste, takšne in drugačne. Med zadnjimi možnostmi je bil naveden rak. Že, ko sem prebrala besedo, mi je spreletela zla slutnja. Kot da bi moja podzavest vedela, česar se sama takrat še nisem zavedala. Težko je pojasniti.
Upala sem seveda, da bo bulica izginila. Dnevno sem jo tipala, čakala, da se bo zmanjšala. Čez nekaj dni sem se naročila h ginekologinji. Na ultrazvoku je bila zatrdlina videti čisto črna. Grozljivo. Ker ginekologinja ni bila prepričana, kaj je, me je poslala na biopsijo v UKC Maribor. Hotela sem čimprej vedeti, za kaj gre. Nevednost me je namreč še najbolj težila.
Koliko časa je minilo od prvega zatipanja bulice do postavitve diagnoze? In kaj se je v tem času dogajalo – okoli vas, predvsem pa v vas? Najbrž je bilo težko biti razsoden, ko so v vas še divjali poporodni hormoni, obenem pa ste bili postavljeni v prvo bojno linijo z rakom.
Mislim, da je vse skupaj trajalo kakšna dva meseca. Ginekologinja. Ultrazvok. Potem sem se še isti dan naročila v Ambulanto za bolezni dojk v Mariboru. Prvi termin čez 14 dni. Punkcija. Tam mi je izredno prijazna zdravnica pojasnila, da sta možnosti dve: vnetje ali rak. Seveda sem upala, da je vnetje. Neprestano sem si v glavi ponavljala, da rak ne more biti. Premlada sem. Statistično gledano za rakom dojke zbolevajo 40-, 50-letnice, rak se razvija več let. Poleg tega sem dojila, to pa raka preprečuje, kajne?
Vsa statistika je zatajila. 10 dni po punkciji, 5 dni pred božičem. Tega dneva ne bom nikoli pozabila. V Maribor me je peljal partner, Franc. Celo pot me je navdajal nepopisljiv strah. V čakalnici sem opazovala druge ženske. Nekatere so prišle iz ambulante mirne, druge objokane. In potem jaz. Tresla sem se, po glavi mi je rojilo 1000 misli, hkrati sem bila čisto otopela.
“Ja, na žalost je rak.” Dobila sem diagnozo, ki sem se je najbolj bala. Svet se mi je podrl v trenutku. Ravno sem rodila, na novo sva si uredila hišo. Hotela sem imeti mir. Potem pa rak - zdelo se mi je, da se je vso vesolje zarotilo proti meni.
Kakšno vrsto raka so vam diagnosticirali in kakšna je bila prognoza?
Moj rak je bil hormonski. Estrogenski in progestosteronski, HER2 -. Takrat mi še niso mogli z gotovostjo potrditi, v katerem stadiju je, ali je metastaziral ali ne. Imeli so samo vzorec tumorja.
Zdravnica mi je pojasnila vse. Potrebno bo zdravljenje, vsaj pol leta. Operacija, kemoterapija, obsevanje. Pred samo prognozo so bile potrebne preiskave: CT trebušnih organov, MR, laboratorij, vsi izvidi so bili poslani na konzilij na Onkološki Inštitut v Ljubljano.
Šele, ko sem dobila vse izvide, mi je zdravnica lahko zatrdila, da je rak v 1. stadiju, da še ni metastaziral. Takrat sem dobila tudi datum operacije za odstranitev tumorja.
Operacijo ste prestali januarja 2024. Kako je potekal sam poseg?
Sam poseg ni bil velik. En dan prej sem šla na nastavitev sprejema, dala kri, opravila nekaj preiskav, se srečala z anesteziologom. Naslednji dan sem šla zjutraj na sprejem, bila sem 3. v vrsti za operacijo. Pred tem mi je zdravnica v bezgavke vbrizgala posebno barvilo, da bi videli, ali so bezgavke morda metastazirale. Odpeljali so me v operacijsko sobo, me pripravili. Anastezijski tehnik je bil strašno prijazen in me je nasmejal, čeprav sem bila zelo prestrašena, ker je bila to prva operacija v mojem življenju in nisem vedela, kaj pričakovati. Ne spomnim se, kdaj sem zaspala, se pa spomnim prebujanja iz narkoze. Povedali so mi, da je tumor odstranjen in da je bila operacija uspešna, vse ostalo pa mi bo razložila zdravnica.
V istem trenutku sem začela nekontrolirano jokati. Mislim, da od olajšanja, ker raka ni bilo več v meni. Pozneje mi je zdravnica razložila, da so mi vzeli še dve bezgavki, ki sta bili ‘sumljivi’. Bolečine na dojki so bile rahle, veliko bolj me je bolelo pod pazduho, kjer so mi odstranili bezgavke. Še isti dan popoldan sem bila odpuščena v domačo oskrbo.
Kako se spominjate tednov, ki so sledili? Kaj je bilo najtežje?
V bolnišnici so mi razložili, da bom okrevala nekje mesec dni, sledil bo kontrolni pregled. V tem času se bila precej bolj optimistična, ko pred operacijo. Tolažilo me je dejstvo, da je tumor odstranjen. A bilo mi je tudi zelo težko, saj sem imela doma 8-mesečnega dojenčka, ki ga nisem mogla dvigniti, kopati, nositi, ga potolažiti in ljubkovati.
Na pregledu so večini žensk, ki so imele podobno operacijo, povedali, da jih čaka še obsevanje. Meni pa je zdravnica razložila, da konzilij priporoča 8 kemoterapij in 30 obsevanj, potem pa še hormonsko zdravljenje. Vse preventivno, zaradi moje starosti. “Ker želimo, da živite,” so dejali. Ker sem bila mlada, se je konzilij odločil, da me zdravijo v celotnem spektru, da ne bi kakšna rakava celica kjer koli preživela.
Takrat me je znova zadelo – zaradi kemoterapije bom izgubila lase. To me je prizadelo ravno toliko, kot sama diagnoza. Izgubila bom 'ženskost'. Del sebe, ki mi je bil zmeraj pomemben. Imela sem dolge temne lase in groza me je bila misli, da bom postala plešava. Iskala sem vse možne načine, kako to preprečiti, ampak na žalost sem se morala sprijazniti, da bom izgubila lase.
Prvo kemoterapijo ste prejeli 8. marca, na dan žena. Ali v tem datumu zaradi tega danes čutite kakšno posebno simboliko?
Danes je zame to dan, ko sem se postavila v prvo bojno linijo na fronti. Slavim ga ne samo kot dan žensk, ampak tudi kot dan, ko sem kot ženska dokazala sama sebi, da zmorem narediti nekaj dobrega zase, četudi me je bilo strah. Približno sem vedela, kaj lahko pričakujem in v to sem se podala presenetljivo optimistična. Nisem hotela, da bi ta dan zaznamovala slaba volja. Še zdaj ne vem, kaj me držalo pokonci. Ja, bilo me je strah, ampak na tisti stol za kemoterapijo sem se usedla pogumna in odločna, da enkrat za vselej opravim s tem.
Kako se je vaše telo odzvalo na kemoterapijo?
Kemoterapija je v bistvu citostatik, zdravilo, ki teče v žile kot infuzija. Torej sediš tam v udobnem naslonjaču, v žilo pa ti teče živo roza, rumen ali rdeč strup. Kemija, ki uničuje vse hitro rastoče celice. Glavni stranski učinek je slabost. Meni so kemoterapijo razdelili na 4/4 - 4 kratke agresivne citostatike in 4 dolgo delujoče. Kemoterapijo sem prijemala na 2 tedna, s tem da sem pred vsako opravila krvne preiskave in pogovor z zdravnico onkologinjo.
Po prvi kemoterapiji sprva hujših stranskih učinkov ni bilo. Poleg citostatika sem prijela še zdravila za zaščito želodca in proti slabosti. Za domov pa še tablete in injekcijo za imunski sistem, ki sem si jo aplicirala sama. Naslednji dan sta se pojavila slabost in kovinski okus v ustih, ki se ga nisem znebila do zadnje kemoterapije. Telo je bilo oslabljeno, v ustih so se mi naredile afte, tudi bruhala sem.
Najhuje je bilo 2. ali 3. dan po kemoterapiji. Takrat je bilo telo najbolj prizadeto. Dneve sem preležala. Po aplikaciji injekcije 24/48h po kemoterapiji se je začel kostni mozeg obnavljati. Bolelo me je celo telo, vsaka kost. Na trenutke se nisem mogla premakniti brez občutka bolečine. Tisti dnevi so bili strašni. Po 5. kemoterapiji pa je bila prizadeta še srčna mišica. Kot posledica zdravljenja se je pojavila prekatna tahikardija.
Kako se spominjate dneva, ko ste ostali brez las? Ste se že prej odločili, da boste nosili lasuljo in kdo vam jo je pomagal izbrati?
Lasje so začeli izpadati 10.-12. dan po prvi kemoterapiji. Najprej sem jih opazila več na krtači, potem cele šope pri pranju. Bilo je grozljivo. Je pa bil to tudi neizpodbitni dokaz, da kemoterapija deluje. Po drugi kemoterapiji sem začela izgubljati še več las. Misel na to, da bom imela vse bolj redke lase, me je strašila, slika plešavih predelov na glavi še bolj.
Sklenila sem, da vzamem stvari v svoje roke in se obrijem. Partner je bil pri tem moja največja opora. Že prej sva se dogovorila, da me bo obril, ko bo prišel čas za to. Ne vem, če sem kdaj v življenju tako jokala, kot takrat, ko sem v umivalniku zagledala svoje dolge lase. Hkrati pa sem z vsakim potegom brivnika nekako lažje dihala. Spet sem namreč prevzela nadzor nad svojim življenjem.
Za lasuljo sem se odločila že takrat, ko sem izvedela, da bom imela kemoterapije. Hotela sem nekaj, kar bo enako mojim lasem, da bo videti čim bolj naravno. Pri izbiri sta mi pomagala partner in najboljša prijateljica, ki mi je od prvega dne stala ob strani. Lasuljo sem oboževala. Bila je moj ščit. Z njo sem se počutila skoraj normalno. Nisem hotela rutk ali kapic. Zdelo se mi je, da sem v njih videti bolna. Z lasuljo, naličena pa sem bila v ogledalu videti skoraj tako, kot vse druge punce.
Kakšna pa je bila v tem času vaša družinska dinamika? Kako in koliko ste bili lahko zares prisotni v za mamice najlepšem obdobju življenja - materinstvu?
Kot mlada mamica sem se počutila prikrajšano. Zaradi kemoterapij, pregledov in kontrol sem bila veliko v bolnišnici. Spet druge dni sem bila popolnoma nemočna. Skrb za dojenčka je tako v teh mesecih prešla na partnerja, mamo ter babico. Predvsem bi rada izpostavila partnerja, ki je bil od samega trenutka, ko so mi postavili diagnozo, moja največja opora. Neizmerno sem hvaležna za njegovo ljubezen in podporo, čeprav vem, da mu je bilo marsikdaj težko.
Vsekakor nisem mogla v celoti uživati porodniškega dopusta. Niti nisem čutila vse tiste povezave med otrokom in mamo, nisem se mogla posvetiti materinstvu ter uživati v vseh radostih tega obdobja. To mi je bilo odvzeto za zmeraj. Veliko ljudi pravi, da sem imela moč, saj sem se borila zaradi otroka. Ampak to ne drži v celoti. Borila sem se zase. Da bom jaz lahko živela. Dala sem sebe na prvo mesto, ker sem morala.
Kemoterapiji so sledila še obsevanja. Kako se spominjate tega obdobja?
Obsevanja sem imela na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, ker je bil rak na levi strani - na strani srca, - zato so bila potrebna obsevanja z globokim vdihom, ki pa jih v Mariboru ne izvajajo. To pomeni, da se je pri vdihu srce pomaknilo malenkost na stran in so lahko obsevali dojko, brez da bi poškodovali srce.
Obsevanje samo je bilo neboleče. Vsak dan sem se morala peljati z Goričkega v Ljubljano, da sem 10 minut do pasu gola ležala na mizi, dihala na ukaz, radiologi pa so me medtem obsevali. Je nevidno in neboleče. Stranski učinek je bil predvsem poškodovana koža na dojki. Kot bi bila ožgana od sonca. Sčasoma se je začela lupiti, a to je bilo vse. Drugih posledic ni bilo.
Kako je bilo, ko ste iz zdravnikovih ust slišali, da ste premagali raka? Ste si na tisti dan privoščili kaj posebnega? Si morda dali kakšno posebno zaobljubo?
Proti koncu obsevanja sem se začela zavedati, da me bolezen spreminja. Da enostavno ne morem biti več ista Nina, kot sem bila prej. Spomnim se nekega julijskega večera na terasi, ko sem jokala kot dež. Takrat nisem vedela zakaj, zdaj pa vem, da sem ‘žalovala za staro Nino’. Mislim, da sem jo takrat nevede nekje pokopala.
Zadnji pregled na Onkološkem inštitutu in nato še kontrola v Mariboru sta me dokončno pomirila. Obakrat so mi povedali, da sem zdrava. Da raka nimam v sebi, tumorski markerji pa so kazali 10, naslednji mesec celo 5.
Ne spomnim se, da bi si takrat privoščila kaj posebnega, prav tako se nisem ničemur zaobljubila. Vsega skupaj sem se namreč začela zares zavedati šele na rehabilitaciji. Kot onkološki bolnici mi je pripadala rehabilitacija v termah, kjer sem preživela dva tedna. Tam sem imela različne tretmaje, kot so limfna drenaža, masaže, telovadba. Ampak bolj kot telo sem si tam odpočila dušo. Takrat je prišlo vse skupaj počasi za mano. Sčasoma sem se zavedla, da v ogledalu gledam novo Nino, ki se je kot feniks dvignila iz tiste stare, plešave, depresivne Nine. Tam sem se tudi odločila, da se bom nehala skrivati za lasuljo in javno objavila prvo sliko s kratkimi lasmi. Recimo, da se je takrat rodila ta nova Nina.
Danes, dve leti po tej strašni kalvariji, ki ste jo prehodili, ste ponovno nasmejani in polni življenjske energije. A bolezen je verjetno vendarle pustila posledice ...
Seveda. Še vedno hodim na zdravljenje. S hormonskimi zdravili so me umetno dali v menopavzo, kar pomeni, da ne morem več roditi in nimam menstruacije. Posledice so vročinski oblivi, povišano tveganje za osteoporozo, pomanjkanje vitamina D, ki ga ves čas dodatno vnašam v telo. Potem so tu še kontrole na pol leta ter kontrolni CT in MR pregledi vsako leto. Še vsaj 10 let bom jemala tablete, ki mi zavirajo hormone. Zaradi odvzema bezgavk z levo roko ne smem dvigniti nič težjega od 5 kilogramov. Tako spadam v 3. stopnjo invalidnosti.
Takšno bolezen ne gre skriti ali jo potlačiti. Ne moreš kar reči 'prebolela sem, zdaj pa bom vse skupaj pozabila'. Ta izkušnja je del mene, spremenila me je na boljše, čeprav je bila nekaj najtežjega, kar sem preživela.
Kot lahko vidimo na vašem Instagram profilu, se danes veliko posvečate pridelovanju lastne hrane. Je tudi to prišlo z boleznijo ali ste bili že prej navdušeni nad podeželskim življenjskim slogom?
Od nekdaj živimo na majhni kmetiji, tako da sem s tem odraščala. Zadnja leta, sploh po bolezni, pa se veliko bolj posvečam zdravi prehrani. Vem, kako pomembno je, kaj jemo in kaj vnašamo v telo. Hrana je gorivo za naše telo, zato poskušam jesti čim več nepredelane hrane in biti čim bolj samooskrbna. Trenutno imamo domača jajčka, doma pridelano zelenjavo in sadje, prav tako domačo perutnino in svinjino. V 80% smo samooskrbni in trudim se, da bi bili se bolj. Uživam v vrtnarjenju, skrbi za moje vrtnice, pomirja me delo z živalmi. V tem sem našla smisel in zadovoljstvo. Še vedno rada spijem kokakolo ali grem v Mc'Donalds, ampak to je morda enkrat mesečno, za dušo.
Še ena velika strast, ki se je rodila po bolezni, pa je tudi tek.
Tek je danes moja največja ljubezen, ki se je rodila čisto mimogrede. Zdravnica v termah Dobrna mi je priporočila telovadbo, kardiolog pa mi je na pregledu dal celo ultimat: gibanje ali zdravila za srce. Kot medicinska sestra poznam stranske učinke 30-40 let jemanja tablet za srce, zato tega nisem želela. Raje sem poskusila s tekom, pa čeprav sem bila pred tem popolni 'anti športnik'. V osnovni šoli sem iskala vse možne izgovore, da mi ni bilo treba telovaditi.
V Dobrni sem potem začela teči. Sprva 1-2 kilometra, ko sem se vrnila domov pa zmeraj več. Cilj je bil izboljšati kardiovaskularni sistem, okrepiti telo. Ampak sem dobila veliko več. Postala sem močnejša, vztrajnejša, ugotovila sem, da zmorem več, kot si mislim. Tek me je umiril in je bil ter še zmeraj je moja terapija.
Najprej je bil moj cilj preteči 5 kilometrov, zatem 10. Leto dni po zdravljenju sem odtekla svoj prvi polmaraton. Trenutno si pod največje dosežke štejem to, da ne tečem samo takrat, ko imam neko motivacijo, temveč sem disciplinirana. Tek je zame postal enako pomemben kot hrana, služba. Je na urniku, zato mora biti opravljen.
Vsekakor sem zelo ponosna na svojo (trenutno še malo) zbirko medalj. Najljubša tekma mi je vsako leto v Radencih. Letos sem tam odtekla osebni rekord na 21km, ki zdaj znaša 1 uro in 53 minut, kar je nadpovprečno za rekreativnega tekača.
Letos sem se prvič udeležila tudi WingsForLife dobrodelnega teka v Zagrebu, ki se mi je zares vtisnil v spomin. Kako hvaležni smo lahko, da smo zdravi, da lahko hodimo, tečemo. Zaradi soočanja s težko boleznijo sem še posebej čutila hvaležnost, da sem zdrava.
Oktobra želite odteči tudi svoj prvi maraton, kajne?
Res je. Trenutno sem sredi priprav na svoj prvi maraton v Budimpešti, na katerega me je prijavil dober prijatelj, ki je hkrat tudi moj trener. Osnovni cilj je preteči maraton, saj se mi zdi že samo to, da bi bila med 1 % ljudi na svetu, ki pretečejo 42.195 metrov, noro lep dosežek. Vsekakor pa dokaz, da zmoremo vse, kar si zamislimo.
Pa še za konec: kaj bi sporočili vsem, ki v teh dneh, tednih bijejo bitko z rakom? Kako bi jih motivirali za boj s to zahrbtno boleznijo?
Vem da je trenutno vse črno, strašno in težko. Ne vidite izhoda na koncu tunela. Ampak je izhod, je svetloba. Tam je, samo 'gurajte' dalje, da pridete do tja. Če se ustavite, boste lahko trdili, da so za bolezen krivi geni, okolica, način življenja, covid, cepivo … Ampak ali vam bo to pomagalo, da ozdravite? Ne bo.
Edino, kar vam lahko pomaga, ste vi sami. Optimizem, smeh in vera vase, da zmorete, so najboljše zdravilo. Rak ni smrtna obsodba. Čuvajte sebe, svoje telo. Nihče drug ga ne bo namesto vas. Jejte lokalno, nepredelano hrano. Ne kadite, ne zlorabljajte alkohola. Gibajte se. Gibanje je pol zdravja. Naučite se pravilno soočiti s stresnimi situacijami. Večina rakov je posledica stresa, ki se nalaga. Delajte stvari, ki vas osrečujejo.
In ne obupajte. Zmoremo vse, kar si zamislimo.
