Se jih še spomnite? 8 pravil našega otroštva, ki danes skoraj ne obstajajo
Nekoč smo se domov vračali ob mraku, pojedli vse s krožnika in redko ugovarjali staršem in drugim odraslim. Kaj smo s temi pravili izgubili in česa ne pogrešamo?
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Če ste odraščali v sedemdesetih, osemdesetih ali devetdesetih letih, je bilo vaše otroštvo najverjetneje precej drugačno od otroštva današnjih otrok. Starši niso vsak trenutek vedeli, kje ste, prosti čas ni bil zapolnjen z dejavnostmi, na sporočila pa vam ni bilo treba odgovarjati v nekaj minutah ali celo sekundah.
Včasih so pravila otroke učila samostojnosti, potrpežljivosti in odgovornosti, a so jim včasih jemala tudi pravico do glasu, počitka in lastnih občutkov, zaradi česar preteklosti ni vedno smiselno idealizirati. Nekaj njenih lekcij bi bilo vredno obuditi, drugih pa verjetno nihče zares ne pogreša.
Domov ste morali priti, preden se je stemnilo
Otroci so nekoč po pouku odložili torbo, pojedli kos kruha z namazom in izginili na dvorišče, igrišče ali bližnji travnik. Starši pogosto več ur niso natančno vedeli, kje so, dogovor pa je bil preprost: domov se je bilo treba vrniti pred temo.
Danes imajo starši na voljo telefone, pametne ure in aplikacije za spremljanje lokacije, zato je stalna dosegljivost postala skoraj samoumevna. Več nadzora lahko prinese več varnosti, vendar tudi manj priložnosti, da bi se otrok sam znašel, presodil tveganje ali rešil spor brez takojšnjega posredovanja odraslih.
Pri večerji je morala biti zbrana vsa družina
Ko je bilo kosilo ali večerja na mizi, se je igra končala. Družinski obrok ni bil dogodek, ki bi ga bilo treba posebej zapisati v koledar, temveč del vsakdanjega ritma.
Danes usklajevanje otežujejo dolgi delavniki, treningi, glasbena šola in druge obveznosti. Kljub temu je prav skupna miza eno tistih starih pravil, ki ga ni treba zavreči. Ni pomembno, da družina vsak dan obeduje ob isti uri, dragoceno pa je, da obstaja čas, ko so telefoni odloženi in lahko vsak pove, kako je preživel dan.
S krožnika se ni smelo pustiti ničesar
"Ne vstaneš, dokler ne poješ vsega," je bil stavek, ki je zaznamoval marsikatero družinsko kosilo. Hrane se ni metalo stran, o velikosti porcije pa praviloma ni odločal otrok.
Danes se več pozornosti namenja otrokovi sposobnosti prepoznavanja lakote in sitosti. To ne pomeni, da mora starš ob vsakem zavrnjenem obroku takoj pripraviti nekaj drugega, pomeni pa, da hrana ni več tako pogosto uporabljena kot kazen, nagrada ali preizkus ubogljivosti. Pravila za mizo so lahko koristna, prisilno hranjenje pa otroka ne nauči nujno zdravega odnosa do hrane.
Staršem se ni ugovarjalo
Nekoč je imel odrasli zadnjo besedo, otrokovo nestrinjanje pa je hitro veljalo za nespoštovanje. Takšen odnos je lahko prinašal jasne meje, vendar je otroke pogosto učil tudi molčati o občutkih, krivicah in težavah.
Danes si številni starši želijo, da otrok razmišlja, sprašuje in pove, kadar se z nečim ne strinja. To ne pomeni, da mora odločati o vsem ali da spoštovanje ni več pomembno. Otrok ima lahko glas, odrasli pa še vedno ostane odrasli. Morda je prav to najboljše ravnovesje med nekoč in danes: manj slepe poslušnosti, vendar dovolj jasnih meja, odgovornosti in medsebojnega spoštovanja.
Najstarejši otrok je bil samoumevna varuška
Če ste bili najstarejši med sorojenci, je na vas verjetno zgodaj padla tudi odgovornost za mlajše. Pazili ste, da niso zašli predaleč, jim pogreli kosilo ali jih pospremili iz šole. To ni veljalo za posebno uslugo, temveč za del družinskega življenja.
Takšna pomoč lahko otroka nauči odgovornosti in povezanosti, težava pa nastane, ko starejši otrok prevzame vlogo drugega starša. Danes bolje razumemo razliko med starosti primerno pomočjo in bremenom, zaradi katerega otrok prehitro odraste.
Vsak je moral opraviti svoj del hišnih opravil
Odnašanje smeti, zlaganje perila, pospravljanje sobe in pomoč na vrtu niso veljali za posebne dosežke, za katere bi otroci vedno dobili denar. Pomagali so, ker so živeli v skupnem gospodinjstvu.
Sodobni starši včasih zaradi naglice marsikaj raje opravijo sami. Toda starosti primerna opravila otroku ne škodijo. Dajejo mu občutek, da je pomemben član družine, in ga učijo, da urejen dom ni nevidno delo, za katero je odgovoren nekdo drug.
Besed "dolgčas mi je" ni bilo pametno izgovoriti
Če ste staršem potožili, da vam je dolgčas, se je hitro našla omara, ki jo je bilo treba pospraviti, ali dvorišče, ki ga je bilo treba pomesti, zato ste se večinoma znašli sami.
Današnji otroci imajo na voljo skoraj neskončno količino zabave, starši pa pogosto čutijo pritisk, da morajo organizirati vsak prost trenutek. Toda dolgčas ni nujno težava. Prav v praznem času lahko otrok začne risati, graditi, brati, opazovati okolico ali si izmisliti igro, ki mu je odrasli ne bi mogli ponuditi.
Želje so morale počakati do rojstnega dne
Nove igrače, kolo ali športni copati niso prispeli dan po tem, ko ste si jih zaželeli. Nekatere želje so počakale do rojstnega dne ali praznikov, za druge ste varčevali, tretje pa se preprosto niso uresničile.
Danes lahko skoraj vse naročimo z nekaj dotiki po zaslonu. Otroci zato težje izkusijo pričakovanje in spoznanje, da želja še ne pomeni potrebe. To ne pomeni, da jim moramo namenoma odrekati stvari, temveč da jim ni treba vsakega razočaranja nemudoma odstraniti.
Otroštvo se je spremenilo, ker se je spremenil svet. Ni ga mogoče vrniti v čas brez telefonov, natrpanih urnikov in spletnih nevarnosti. Lahko pa iz preteklosti vzamemo tisto, kar je otroke krepilo: nekaj več samostojnosti, sodelovanja, čakanja in ustvarjalnega dolgčasa. Ob tem pa jim pustimo tisto, česar sami pogosto nismo imeli – občutek, da je njihov glas slišan.
Preberite tudi:
Moda, lepota, odnosi, dobro počutje in ideje za potovanja dostavljene neposredno v vaš e-nabiralnik.
