Shutterstock

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Pogovarjata se vsak dan. Kdo bo šel v trgovino, kdo bo pobral otroke, kaj je treba plačati, kaj bo za večerjo in kdaj bosta obiskala starše. Na prvi pogled komunikacije ne manjka. Toda kdaj sta se nazadnje pogovarjala o nečem, kar ni bilo treba urediti? To je precej neopazna sprememba, ki se lahko prikrade tudi v sicer stabilen odnos. Partnerja še vedno dobro sodelujeta, vsakdan teče in večjih konfliktov morda sploh ni. Toda pogovor počasi postane predvsem orodje za organiziranje življenja, medtem ko je vse manj prostora za misli, občutke, radovednost, humor in ranljivost.

Prav zato čustvena oddaljenost ni vedno videti kot prepiranje. Včasih je videti kot dva človeka, ki odlično vodita skupno gospodinjstvo, vendar vse manj poznata notranji svet drug drugega.

Vajini pogovori bi lahko bili seznam opravil

»Kdaj prideš?«, »Kaj potrebujeva iz trgovine?«, »Si poklical serviserja?« Takšna komunikacija je nujna in sama po sebi ni problem. Opozorilni znak postane, ko skoraj izrine vse drugo. Poskusita opazovati pogovor ob koncu dneva. Ali izvesta samo, kaj je partner počel, ali tudi kako je ta dan doživljal?

Razlika je lahko že v vprašanju. Namesto »Kako je bilo v službi?« poskusite z »Kaj ti je danes vzelo največ energije?«, »Kaj te je danes razveselilo?« ali »O čem zadnje čase največ razmišljaš?«. Odprta vprašanja partnerju omogočijo, da pove nekaj več kot »v redu«. Gottmanov pristop prav aktivno zanimanje za partnerjeve misli in občutke povezuje z gradnjo čustvene bližine.

Shutterstock

Ne poznata več aktualne različice drug drugega

Po desetih ali dvajsetih letih zveze se zlahka pojavi občutek: »Saj vem, kakšen je.« Toda poznati človeka, s katerim ste začeli zvezo, ni isto kot poznati človeka, ki danes sedi nasproti vas. Morda se je spremenilo, kaj ga skrbi, kaj si želi od prihodnjih let, kakšen odnos ima do svojega telesa, dela, starševstva ali staranja. Če o teh stvareh ne govorita, lahko oba še vedno živita z nekoliko zastarelo predstavo o drugem. Dober preizkus je preprost: ali bi znali povedati, kaj partnerja ta hip najbolj obremenjuje in česa se trenutno najbolj veseli?

Pomembne stvari najprej povesta drugim

Zgodi se nekaj odličnega in najprej pišete prijateljici. V službi imate slab dan in pokličete sodelavca. Nekaj vas skrbi, partner pa za to izve šele mimogrede. Seveda je zdravo imeti ljudi tudi zunaj partnerskega odnosa. Pomembnejši je vzorec. Če partner postopoma neha biti eden od ljudi, h katerim se spontano obrnete z dobrimi in slabimi novicami, lahko to kaže, da se je del čustvene bližine preselil drugam. 

Vprašajte se: Ko se mi zgodi nekaj pomembnega, imam željo to deliti s partnerjem? In imam občutek, da ga bo to res zanimalo?

Shutterstock

Majhnih poskusov povezovanja skoraj ne opazita več

Partner pogleda skozi okno in reče: »Poglej, kakšen sončni zahod.« Pokaže vam nekaj na telefonu. Zavzdihne po napornem klicu. Položi roko na vašo ramo. Na videz nepomembni trenutki so v Gottmanovem pristopu zelo pomembni. Imenujejo jih poskusi vzpostavljanja stika oziroma bids for connection. Lahko so vprašanje, pogled, dotik, šala, komentar ali celo vzdih, s katerim drugi išče našo pozornost.

Na tak poskus se lahko odzovemo, ga spregledamo ali zavrnemo. Gottmanove raziskave so pokazale veliko razliko: pari, ki so šest let pozneje ostali poročeni, so se v laboratorijskih opazovanjih na partnerjeve poskuse povezovanja pozitivno odzvali približno 86 odstotkov časa, medtem ko je bil delež pri parih, ki so se pozneje ločili, okoli 33 odstotkov. To ne pomeni, da obstaja čarobna meja 86 odstotkov, ampak lepo pokaže, kako pomembni so lahko majhni vsakodnevni odzivi.

Skupaj sta veliko, a zelo malo zares skupaj

Dve uri na istem kavču še nista nujno dve uri skupnega časa. Če eden gleda televizijo, drugi telefon, vmes pa si izmenjata nekaj informacij o jutrišnjem urniku, sta fizično skupaj, vendar med vama skoraj ni stika. Ni treba vsak večer voditi globokih pogovorov. Veliko bolj pomembni so redni majhni trenutki pozornosti.

To je lahko deset minut ob kavi brez telefonov, sprehod, med katerim se namenoma ne pogovarjata o opravkih, ali večerno vprašanje: »Kako si danes, zares?« Gottmanov pristop poudarja prav majhne in pogoste trenutke povezanosti namesto čakanja na velike romantične geste.

Shutterstock

Ne prepirata se več, ker sta se nehala pogovarjati o pomembnih stvareh

Zveza brez prepirov ni nujno zveza brez težav. Včasih mir pomeni, da sta partnerja našla zdrav način reševanja nesoglasij. Včasih pa pomeni nekaj povsem drugega: oba sta ugotovila, da se določenih tem preprosto ne splača več odpirati.

»Saj nima smisla.«

»Spet bo isto.«
»Raje bom tiho.«

Če se izogibata pogovorom o seksu, denarju, razočaranjih, prihodnosti ali svojih potrebah samo zato, da ohranita mir, težava ni odsotnost konflikta, ampak odsotnost iskrenosti. Gottmanov model zdravega odnosa zato ne govori o odpravi vseh konfliktov, temveč o njihovem konstruktivnem obvladovanju.

Pogrešate partnerja, čeprav sedi poleg vas

To je morda najbolj poveden znak. Ni nujno, da si želite oditi ali da partnerja ne ljubite. Lahko pa imate občutek, da vas že dolgo ni zares vprašal, kako ste, da ne opazi vašega razpoloženja ali da se ne spomnite, kdaj sta se nazadnje pogovarjala tako, da ste se počutili slišani. Čustvena osamljenost v zvezi je drugačna od fizične samote. Človek je lahko ob nekom vsak dan in ga kljub temu pogreša.

Shutterstock

Kaj lahko naredita, preden postane razdalja prevelika?

Rešitev ni nujno tedenski »resen pogovor o najinem odnosu«. Če sta se oddaljila postopoma, se lahko tudi približevanje začne z majhnimi stvarmi. Za začetek lahko za en teden uvedeta preprost dogovor: vsak dan deset minut pogovora, v katerem so prepovedane logistične teme. Brez otrok, položnic, nakupov in urnikov. Vsak pove nekaj, kar ga je tisti dan razveselilo, obremenilo, presenetilo ali mu ostalo v mislih. Drugi ne rešuje problema, ampak najprej posluša in postavi še eno vprašanje.

Obenem bodita pozorna na drobne trenutke, ko drugi išče stik. Ni treba vedno začeti velikega pogovora. Včasih je dovolj, da odložite telefon, pogledate partnerja in odgovorite na nekaj, kar bi sicer preslišali.

In če ne veste, o čem bi se sploh še pogovarjala, je lahko prav to pomemben podatek. Začnita z radovednostjo: Kaj te zadnje čase najbolj zaposluje? Česa se trenutno veseliš? Kaj ti manjka? Kaj bi si želel, da bi večkrat počela skupaj? Cilj ni, da bi partnerja ves čas vodila globoke pogovore. Zdrav odnos potrebuje tudi povsem običajno logistiko. Razlika je v tem, da poleg vprašanja »Kaj morava danes urediti?« še vedno obstaja tudi vprašanje »Kako si ti?«