Profimedia

Čeprav je marsikdo morda osamljenosti skozi leto vajen, pa ta med prazniki še bolj boli. O temi, o kateri se v javnosti premalo govori, še posebej decembra, ko povsod vrvi od toplih objemov, čestitk in lučk, smo klepetali s psihoterapevtko Brigito Chuuyo Jezeršek.

Kaj je tisto, o čemer največ razmišljajo tisti, ki so osamljeni med prazniki? 

O tem, kako bi bilo, če bi bilo drugače. Če bi imeli nekoga. Če bi se kdo spomnil nanje. Če … V resnici ne razmišljajo o praznikih, ampak o manjku. O tem, kdo jih ne pokliče, kdo jih ni izbral, kdo jih ni povabil, kdo jih je pozabil. 

In potem pride še tisto tiho trpljenje ob gledanju (navideznega) sveta drugih. Ko družbena omrežja postanejo oder sreče, oni pa sedijo v občinstvu. Ko drugi objavljajo popolne slike, otroške nasmehe, večerje, objeme, se v njih zbudi občutek, da so edini, ki jim ne uspe živeti 'normalnega' življenja. 

In tukaj se zgodi še nekaj pomembnega: prazniki so polni točk primerjanja in stičnih trenutkov, kjer človek nehote preveri, 'kje sem jaz' v primerjavi z drugimi. Vsaka fotografija, vsako vprašanje o tem, kako bodo praznovali oni, odpre novo notranje merjenje, ki samo še poglobi občutek manjka.

In to boli. Ker osamljenost ni samo odsotnost ljudi, je pravzaprav občutek, da si izven sveta, ki se ima lepo brez tebe. Zato so prazniki brutalni, ker pokažejo razliko med življenjem, ki ga imaš, in življenjem, ki si ga želel.

Osebni arhiv

Kaj resnično doživljajo osamljeni ljudje med prazniki? 

Kot da jih svet pozablja. Kot da bi jih življenje pustilo ob cesti, medtem ko vsi drugi drvijo mimo v toplih, osvetljenih, najboljših avtomobilih. Na zunaj se svet sveti: glasba, lučke, objemi, darila, lepa praznovanja. Znotraj pa tišina, ki reže. Največja ironija praznikov je, da ravno takrat, ko bi morali biti povezani, mnogi najbolj občutijo, kako osamljeni so. Vsi drugi imajo kam iti, nekoga, ki jih čaka, oni pa se zvečer vračajo v tišino, ki nima odmeva. Ni stvar v tem, da bi pogrešali družbo. Pogrešajo občutek, da za nekoga pomenijo nekaj. Da bi nekdo rekel: "Kako si? Res sem te pogrešal."

Osamljeni med prazniki ne pogrešajo hrupa, družbe ali množice ljudi. Pogrešajo občutek, da za nekoga obstajajo. Da nekdo ve, da jih ni na fotografiji, in jih vseeno pogreša. To je tisto, kar ubija, ne odsotnost ljudi, temveč odsotnost pomena. Ko si še tukaj, pa imaš občutek, kot da te nihče več ne vidi. Osamljenost med prazniki je, ko se svet blešči, ti pa imaš občutek, da zanj sploh ne obstajaš.

Ali so osamljeni med prazniki samo tisti, ki so samski? 

Nikakor. Samskost in osamljenost se ne prekrivata nujno. Lahko si sam in v miru sam s sabo in lahko si v zvezi ter se počutiš popolnoma sam. Veliko ljudi sedi v odnosih, kjer so že dolgo osamljeni. In prav tem je pogosto še težje. Ker jih je sram priznati, da so osamljeni. Če si v zvezi, bi moralo biti vse v redu. Priznati, da si osamljen, pomeni priznati, da se je nekaj porušilo ne le med vama, ampak tudi v podobi, ki jo kažeta svetu. Zato mnogi raje molčijo in se pretvarjajo, da je vse dobro, medtem ko znotraj sebe že dolgo čutijo praznino.

Profimedia

Kako lahko človek konkretno poskrbi zase med prazniki, ko je osamljen?

Načinov je več. Eden od njih je, da si človek zavestno sestavi konkreten načrt, kako bo preživel praznične dni in poskusi biti sam s seboj. Ne zato, da bi jih zapolnil, ampak da ne bi zdrsnil v praznino brez orientacije. Da si vnaprej pove: "Božič bom preživel tako, da grem dopoldne ven, potem uredim dom in pripravim večerjo, pogledam film, zvečer pokličem nekoga, ki mi je blizu." Na videz majhne stvari, a v osamljenosti pomenijo strukturo, ki daje občutek varnosti.

Drugi način je, da ustvariš stik. Ne popoln, ne idealen, ampak pristen. Da se z nekom pogovoriš brez mask, morda le s stavkom: "Danes mi je težko." Ne potrebuješ množice, dovolj je en iskren pogovor, da se ti telo spet malo sprosti.

Tretji način je, da nehaš igrati vlogo, da je vse v redu. Če ti ni do praznikov, ti ni treba praznovati. Če ti ni do ljudi, ti ni treba siliti mednje. Priznanje, da ti je težko, ni poraz. 

In četrti: da daš svoji osamljenosti smisel. Da tisto energijo, ki bi jo sicer porabil za premišljevanje, zakaj si sam, preusmeriš v nekaj, kar drugim prinese toplino. Pošlji sporočilo nekomu, ki veš, da mu je težko. Odnesi kavo sosedi, ki živi sama. Naredi nekaj malega, kar pomeni veliko. Majhna dejanja povezanosti ne izbrišejo osamljenosti, ampak jo za trenutek spremenijo v nekaj, kar ima pomen.

Zakaj se osamljenost v decembru še posebej okrepi? 

Ker se življenje upočasni in se stvari, ki jih čez leto preglasimo, kar naenkrat zaslišijo. December je kot ogledalo, ki pokaže, kaj v resnici imamo in česa ne. Pokaže, kaj v resnici imaš, koga pogrešaš, in kje se v tebi odpira prostor, ki bi ga rad zapolnil, pa ne veš s čim. Vse tisto, kar smo čez leto tlačili pod delo, obveznosti in rutino, se zdaj dvigne na površje. Prazniki ne ustvarijo osamljenosti, samo odstranijo hrup, ki jo je skrival. 

Zakaj je osamljenost tako težko priznati, še posebej med prazniki? 

Ker priznati osamljenost pomeni priznati praznino. In to je za večino ljudi težje kot samota sama. Družba nas je naučila, da je biti osamljen znak, da z nami nekaj ni v redu, da smo preveč, premalo ali napačni. Zato ljudje raje molčijo. Nasmehnejo se, rečejo, da je vse v redu, potem pa doma v tišini razpadajo. A resnica je drugačna: osamljenost ni pomanjkljivost, je občutljivost. Je dokaz, da si človek, ki čuti, ki potrebuje stik, ki hrepeni. Ni sramota, če ti je težko. Sramota je, da smo ustvarili svet, kjer moraš trpeti v tišini, da bi bil videti v redu.

Profimedia

Zakaj se zdi, da osamljenost z leti postaja še težja? 

Ker se z leti zmanjša število ljudi, s katerimi si iskreno povezan, hkrati pa naraste število ljudi, pred katerimi se pretvarjaš, da si v redu. Mlajši osamljeni še upajo, da jih nekje nekaj čaka. Starejši pa začnejo verjeti, da se to 'nekaj' ne bo več zgodilo. In to je tisti del, o katerem se ne govori, ko se osamljenost ne čuti več kot bolečina, ampak kot utrujenost. Ne jokaš več. Samo opraviš dan, odkljukaš opravke, pogledaš televizijo in greš spat. In nekje vmes se sprijazniš, da te nihče ne pogreša in da to nikogar zares ne preseneti.

Ali moramo imeti vse razrešeno pri sebi, da bi lahko imeli lepe praznike?

To je eden največjih mitov, ki ljudi po tihem uničuje. Ljudje verjamejo, da morajo najprej 'pospraviti sebe', da bi si smeli dovoliti mir ali veselje. Na svetu ni človeka, ki bi imel vse razrešeno. Vsi nosimo nekaj nedokončanega: odnose, rane, dvome, strahove itd.

Prazniki niso nagrada za popolno urejeno notranjost. So samo dnevi, v katerih lahko narediš nekaj malega, da ti je lažje, četudi tvoje življenje trenutno izgleda kot razmetana soba, ki je niti sam ne znaš čisto dobro pospraviti. Ni ti treba imeti zaključenih poglavij, mirnih odnosov ali popolne družine, da bi občutil trenutek topline.

Včasih pride najbolj iskren praznični mir ravno takrat, ko si rečeš: "Ne bom čakal, da bo moje življenje idealno. Danes bom poskrbel zase, tudi v tej nepopolnosti."

In mogoče še najbolj pomembno sporočilo: Človek lahko preživi zelo lepe praznike, tudi če je njegovo življenje trenutno zelo nepopolno.

Profimedia