Cene Prevc: Nisem pripravljen pokazati čustev
Miha Deželak se je že ob koncu lanske akcije, katere obraz je bil več kot desetletje, odločil, da se umakne, zdaj pa je z ekipo izbral svojega naslednika.
Po več kot desetletju dobrodelnih kilometrov je Miha Deželak sklenil svoje poglavje akcije Dežela junakov oziroma Deželak junak na Radiu 1. Ob koncu lanske akcije je napovedal, da je bila to njegova zadnja sezona, pred dobrim mesecem pa potrdil, da je odločitev dokončna in začel iskati naslednika.
Ime novega obraza akcije so razkrili na dogodku na Osnovni šoli Koseze v Ljubljani. Novi »Deželak junak« je postal Cene Prevc. S tem prevzema dobrodelni izziv, ki ga je vrsto let zaznamoval Deželak in z njim zbiral sredstva za nasmehe otrok po vsej Sloveniji.
Miha Deželak je o odločitvi povedal: »Vsi smo se strinjali, da je super obraz in da ne moremo zgrešiti, je res odlična izbira. Ne vem, ali je sploh kdo rekel: 'Ej, mogoče pa to ni v redu' ali 'Kaj pa če bi kdo drug?' Mislim, da smo bili enotni, ko je šlo za Ceneta, in jasno je, da je krasen človek.«
- O izzivu, ki je pred njim, razlogih za hitro odločitev in največjem strahu pred začetkom akcije pa smo z novim »Deželakom junakom« govorili le nekaj minut zatem, ko je včeraj vsa Slovenija izvedela, da stopa v velike čevlje Mihe Deželaka.
Kdaj ste izvedeli za svojo vlogo? Kako dolgo so vas prepričevali? Kaj je bilo pri odločitvi najtežje in kaj najlažje?
Ni me bilo treba veliko prepričevati. Vse skupaj se je začelo tam nekje po februarju, ko je dobesedno prišel klic, ali bi to delal. Potem so mi dejali, naj malo pogledam, koliko ljudi me je predlagalo. Odziv ljudi je bil dejansko velik in ne vem, kje so prav mene našli, da so me videli tudi v tej zadevi.
Za vami so naporni meseci s predstavo Janezi 2. Imate sploh kaj časa, da se spočijete?
Prav to je bilo glavno vprašanje ob tej priložnosti: z ženo in ožjo družino sem govoril o tem, ali nama bo uspelo še to dodati. S projektom sicer simpatiziram, že odkar obstaja, saj kot sem že poudaril, ima res čudovito nalogo, polepšati življenje otrokom, ki prihajajo iz težkih življenjskih okolij.
Zato niti ni bilo vprašanje, ali si to želim, temveč ali sem to sposoben izpeljati. In tu pride v poštev tudi žena: ali sva sposobna še to dodati v koledar, ki je že zdaj kar živahen.
Kaj na vse to pravi žena?
Ni bilo potrebnega prav veliko prepričevanja. Ker me zelo dobro pozna in tudi zaradi samega projekta je dejala, da če je dobesedno za take stvari, pa tudi lahko.
Bo kdaj kakšno torto prinesla na lokacijo?
Nikoli se ne ve, mogoče pa res.
Veliko športnikov se vključuje v dobrodelne projekte. Ali menite, da imajo športniki posebno odgovornost, da svojo prepoznavnost izkoristijo za dobrodelnost?
Mislim, namen nikogar ni, da bi bil potem dolžan karkoli početi. Vsak sam pri sebi ve, kaj želi, kje se najde in v čem se vidi, da lahko pripomore na tem našem planetu. Je pa prednost, da če si prek športa pridobil nekakšno javno podobo, jo lahko izkoristiš in narediš kaj pozitivnega še za koga drugega.
Kaj mislite, da bo pri projektu najtežje? Miha je večkrat poudaril, da je bil zanj velik izziv prav psihični napor.
V tem trenutku se bolj sprašujem, kako mi bo uspelo premagati vse te kilometre. Toliko poudarjajo, da sem športnik, ampak prihajam iz športa, kjer je zelo pomembna eksplozivnost. Kakšne dolge vzdržljivosti nimam, sploh zdaj, ko sem že toliko let v »penziji«; tudi mišice so šle malo po svoje. Zame je trenutno največja uganka, kako bodo zdržale noge.
Zavedam pa se, da na koncu tudi to, kar ti sicer da največ topline – vsa srečanja, komunikacija z otroki in ljudmi, ki jih srečaš na cesti – človeka utrudi.
Pred dnevi ste poudarili, da sta vas starša naučila odgovornosti, spoštovanja in trdega dela. Bi lahko k temu dodali tudi skrb za sočloveka?
Zagotovo, vrednote, ki sta jih starša položila v nas, so zelo pomembne. Vesel sem, da sem tak, kakršen sem, in pravim, da če se bom kdaj spomnil drugače, naj me kar v »rit« brcneta. Rad grem tako skozi življenje in v takšni akciji se človek potem tudi najde. Če imaš čas in voljo, brez težav nameniš deset dni za to, da lahko več tisočim polepšaš življenje.
Kaj je takega, česar ljudje o vas morda ne vedo? Ste bolj introvertirana ali ekstrovertirana oseba? Delujete namreč kot oboje hkrati ...
Če ljudje o meni še česa ne vedo, je to po navadi z razlogom, ker sem se odločil, da bodo nekatere stvari ostale osebne. Se pa v tem, kar ste rekli, kar najdem. Kljub temu da sem človek, ki je z veseljem v družbi, ki rad pove svoje mnenje in morda tudi kaj predlaga, se še vedno zelo močno najdem tudi v bolj umirjenih trenutkih. Na koncu sicer okolica največ pove, ampak če bi moral sam sebe opisati, bi rekel, da sem nekakšen ekstrovertirani introvert.
To je zelo čustveno nabita izkušnja, še posebej ob vseh zgodbah in otrocih, ki so vključeni. Lahko to človeka tudi psihično zlomi? Ste pripravljeni na to, da boste morda pred Slovenijo pokazali čustva?
Ne, nisem pripravljen na to, sem se pa zavedno podal v to. Vem, da lahko akcija na poti prinese marsikaj. Podobno kot sem padel v stand-up komedijo, kot nekaj, kar sem videl kot izziv, ki ga z veseljem pograbim, je tudi to zame nekaj, kjer greš v vode, ki jih prvič spoznavaš.
Vse, kar bo prineslo, pač vzameš s sabo kot dodatno izkušnjo. Če pa hkrati narediš še nekaj dobrega za vse okoli sebe, je vse skupaj toliko lažje.
Ste že dobili kakšen nasvet od Mihe? Ali pa od Denisa, glede na to, da sta vsak dan skupaj?
Kaj malega pa že ...
Čez teden dni praznujete rojstni dan ...
Okroglo, ja, hvala, da me spominjate. Ja, 30 let. Glede na tempo bi človek lahko rekel, da je to že kar manjši uspeh ... ali kako. Ampak ne vem, sem eden tistih, ki rojstnim dnevom ne dajejo toliko poudarka. Bolj ga dajejo ljudje okoli mene.
In kolikor se šušlja, delam kar malo težav vsem, ki mi poskušajo nekaj pripraviti in se jim sicer lahko kar na glas zahvalim, ker jim očitno toliko pomenim v življenju. Ampak sem zanje kar izziv, saj me bodo prav te dni težko dobili kjerkoli v prostem terminu.
Imate na svoj rojstni dan predstavo?
Imam, dve.
Preberite še več intervjujev: