»Včasih mi ne uspe in je zid trši od moje glave, ampak kljub temu poskušam«
Peter Bratuša je ime, ki je s slovenskim filmom povezano že več kot štiri desetletja. Svojo filmsko pot je začel kot direktor fotografije in producent, pomemben mejnik pa je bil že kultni film Babica gre na jug.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Nato ga je pot za skoraj dve desetletji odpeljala predvsem v svet oglaševanja, kjer je posnel na stotine oglasov in, kot pravi sam, dobil eno najboljših šol za delo na snemalnem prizorišču. A se je Bratuša pozneje znova vrnil k filmu in televiziji ter med drugim režiral serijo Življenja Tomaža Kajzerja in film Prebujanja. Leta 2018 pa je z Gajinim svetom začel zgodbo, ki je prerasla v nekaj, kar je v slovenskem filmu prava redkost. Štiri leta pozneje je sledil drugi del, letos pa še Gajin svet 3, s katerim je Gajina zgodba postala prava mladinska filmska trilogija.
Pred slovensko premiero tretjega dela, Gajin svet 3 je sicer na dan izida že na sporedu slovenskih kinematografov, smo se s Petrom Bratušo pogovarjali o tem, zakaj mu je pred premierami še vedno fizično slabo, kako gleda na menjave igralcev, kaj se je skozi leta naučil pri delu z mladimi in zakaj meni, da se do mladinskega filma pri nas včasih obnašamo nekoliko mačehovsko. Dotaknili smo se tudi njegove več kot tri desetletja dolge kariere, vrnitve v svet filma in lastnosti, brez katere si danes skoraj ne predstavlja režiserskega poklica.
Bližamo se premieri tretjega dela filma Gajin svet v Sloveniji. Nekje sem prebrala, da se premier pravzaprav bojite in da vam je pred njimi celo fizično slabo. Zakaj? Se jih po vseh teh letih še vedno niste navadili?
Da, iz meni popolnoma nepredstavljivega razloga. Ker seveda takrat, ko pridem na premiero, ne morem več ničesar spremeniti, se me poloti blazna trema, ki se nekaj ur prej manifestira s slabostjo. Gre mi na bruhanje, v bistvu raje ne bi šel tja, čeprav si seveda želim iti. Je pa res, da se to po tem, ko pridem tja in začutim, kako ljudje reagirajo na film, konča. Potem me samo še zanima, ali se bodo smejali v pravih trenutkih ali ne.
Katere premiere pa vas bolj spravljajo v stres, slovenske oziroma slovensko občinstvo ali Sarajevo, ki je tako velik festival?
V bistvu je enako.
Gajin svet 3 je prvi tretji del slovenskega filma po Kekcu. A gre vendarle za precej drugačen koncept, saj Gajina zgodba dejansko teče skozi vse tri filme. Kaj vam pomeni, da vam je uspelo ustvariti pravo slovensko filmsko trilogijo?
Kekec je nastajal v zelo dolgem časovnem obdobju, od začetka 50. do konca 60. let, tako da so bile vmes velike luknje. Mi smo nekako lahko obdržali ritem na štiri leta. Seveda bi si želel, da bi bilo to pogosteje, tudi zato, ker je pri mladinskih filmih problem, da otroci in mladostniki rastejo in se spreminjajo. Na srečo smo še dovolj zgodaj posneli celotno zadevo, in mislim, da je to lep zaključek trilogije.
Spet je prišlo tudi do menjave igralske zasedbe, med prvim in drugim delom sta Gajo in Matica odigrala nova igralca, tokrat pa je nova igralka v vlogi matere. Zakaj? So takšne menjave pogoste?
Takrat se je zgodilo naslednje ... Igralca, ki sta igrala Gajo in Matica, sta se vmes zelo spremenila, tudi karakterno. Seveda se ljudje spreminjajo, in odločili smo se, sicer s težkim srcem, da bomo zamenjali glavna igralca. Ko smo to naredili, me je zelo presenetilo, da me o tem nihče ni nič vprašal. Mislil sem, da bom dobil sto vprašanj, zakaj, kako in podobno, pa praktično ni bilo nobenega vprašanja.
Tokrat se je pač zgodilo, da Jana Zupančič enostavno ni mogla sodelovati. Na voljo imamo zelo ozko časovno obdobje, v katerem lahko snemamo, in natanko določene dneve. Preprosto nismo mogli sestaviti štirih snemalnih dni, ko bi bila lahko tam, zato smo se s težkim srcem odločili za zamenjavo. Iva Krajnc Bagola pa je vsekakor fenomenalna zamenjava. Je malo drugačna, ampak se mi zdi, da se v ta scenarij skoraj še bolje vključuje.
Imeli ste tudi nekaj snemanj z vojsko. Je bilo verjetno tudi to težko vključiti v urnik?
Film smo morali posneti v 27 dneh. Potem je bilo sicer še nekaj dosnemavanj, ampak s celotno ekipo smo snemali 27 dni in prav vse je bilo določeno na minuto. Na srečo nismo imeli niti enega slabega dne, kar se tiče dežja, nebo nam je bilo torej naklonjeno in imeli smo ves čas super vreme. Sodelovanje z vojsko je bilo res izjemna in lepa izkušnja, kljub zahtevnim prizorom. Vedno je bilo natanko tako, kot smo se dogovorili.
Sprememba je tudi v tematiki, Gajin svet 3 postaja akcijska komedija. Zakaj ste se odločili za tako velik žanrski preskok?
Nekako tako, kot Gaja raste, se spreminjajo tudi njeni problemi in tako kot ona postajajo večji. V zadnjem delu smo nagovarjali pravzaprav vse mogoče konflikte in nekako je v pripoved sodila tudi akcija. Saj je bilo nekaj akcije že v prejšnjih filmih, tokrat pa smo si dali malo več duška.
V vseh treh delih ste morali veliko delati z mladimi oziroma najstniki. Je režiranje mladih igralcev drugačno od dela z izkušenimi igralci, kot so Sebastian Cavazza, Jurij Zrnec ali Ajda Smrekar?
Tokrat je bilo zelo drugače kot pri prvih dveh delih, ker so bili pravzaprav vsi že starejši od 16 oziroma 17 let, v filmu pa igra tudi nekaj mladih študentov igre. Tokrat torej ni bilo zares tako, saj so bili to ljudje, ki so vsaj delno igralsko formirani. Mislim, da sem se o tem pogovarjal tudi s Sebastianom Cavazzo, in pristop je pravzaprav popolnoma enak. Mladi igralci potrebujejo mogoče nekaj več občutka za timing; to je ena od stvari, katerih jih poskušamo naučiti pred snemanjem. Z njimi imamo precej vaj; kombinacija spontanosti in timinga je pravzaprav najboljša.
Zelo rad delam s kombinacijo neprofesionalnih in profesionalnih igralcev, to se mi zdi dobra kombinacija. Profesionalni igralci imajo odličen timing, neprofesionalni igralci pa neko sproščenost. Kadar ta kombinacija funkcionira, je lahko zelo dobra.
Uma mi je povedala, da je bila pri drugem filmu še precej bolj spontana, danes pa o vlogi veliko več razmišlja. Ste tudi vi pri delu z njo opazili to spremembo?
Logično. Takrat je bila stara 14 ali 15 let, zdaj pa je štiri leta starejša. Mislim pa, da ima Uma še vedno v sebi to otroškost, spontanost. Vendar je bilo seveda tokrat z njo lažje snemati dele vloge, ki so bolj kompleksni. Lahko ji daš bolj zapletene naloge, recimo to, kaj se dogaja v ozadju, da se potem to nekje čuti tudi na obrazu.
Po treh Gajinih svetovih: je zgodba za vas zaključena ali morda kdaj pomislite, da bi Gajo nekoč spremljali tudi kot odraslo žensko?
Glede na to, da sem pri Gajinem svetu in po Gajinem svetu 2 rekel, da ne bom delal naslednjega dela, sem se odločil, da tega ne bom komentiral, saj se zarečenega kruha največ poje.
Kako je bilo na prvi premieri v Sarajevu? Kakšni so bili odzivi? Uma je bila kar navdušena. Dejala je, da jo je presenetilo, da občinstvo v resnici ne razume jezika, a so film vseeno zelo lepo sprejeli.
Mislim, da so nekatera čustva univerzalna in med njimi je tudi humor. Zato je lahko univerzalna tudi filmska pripoved. Mogoče vsak detajl, govorim predvsem o besednih igrah in podobnem, ne pride čisto do izraza, ampak osnovna komedija in čustva, ki jih nekako vgradimo v film, pridejo do izraza tukaj ali pa kjerkoli drugje na svetu.
Kako gledate na prihodnost slovenskega filma, predvsem mladinskega, glede na to, da ste se zadnja leta kar precej ukvarjali z mladinskim filmom?
Mislim, da je zelo dobro, da se mladinski filmi snemajo in da tudi s strani Slovenskega filmskega centra obstaja želja po tem. Imam sicer občutek, da se včasih do tega obnašajo nekoliko mačehovsko, predvsem v smislu financiranja filmov, mogoče kdaj tudi nekoliko nepremišljeno. Snemanje mladinskih filmov namreč ni nujno preprosto, čeprav določeni ljudje še vedno mislijo, da je.
Kaj pa bi po vašem mnenju moralo biti sporočilo mladinskega filma?
Sporočilo ne sme preglasiti zgodbe in ne sme preglasiti emocij. Sporočilo je zakodirana formula, ki spontano pride do gledalca, morda šele po razmisleku, ko pogleda film. Pošiljanje sporočil skozi film pa je nekaj drugega. Že John Ford je, ko so ga vprašali, kakšno je sporočilo njegovih filmov, rekel: »Sporočila pošiljam po pošti, ne po filmih.«
Če pogledava vašo celotno režisersko kariero, kateri film ali serija sta vas najbolj zaznamovala? Je bil to projekt, s katerim se je vaša kariera začela, tisti, ki jo je preusmeril, ali morda tisti, ki vas je vrnil na režisersko pot?
Zagotovo bi bilo marsikaj drugače brez filma Babica gre na jug; če se takrat, pri 27 letih, ne bi odločili, da bomo film sami producirali in ga posneli kljub temu, da so nam vsi govorili, da se ga ne da posneti. Film še vedno živi in zato sem tudi ta film posvetil Vinčiju.
V njem so bile tudi same legende ...
No, takrat so nekatere od teh legend šele nastajale. Mislim, da so to stvari, ki se jih da prepoznati zelo zgodaj. Tudi v tem filmu so bodoče legende, ki bodo čez nekaj let veliki igralci in igralke.
Vsak film je ... To je tako, kot če bi govoril o svojih otrocih in o tem, kateri ti je ljubši. Zares ne vem. Mene pri delu na filmu žene predvsem strast, predanost. To je stvar, ki jo jemljem skrajno resno. Mogoče grem zaradi tega komu iz svoje ekipe tudi na živce, ampak zelo težko bom odnehal, če nisem zadovoljen.
Vmes ste dvajset let režirali oglase, ste takrat pogrešali film?
V bistvu ga nisem. Predvsem v 90. letih je bilo snemanje reklam zelo kreativna in zabavna zadeva. Zame je to pomenilo veliko učilnico. Pri oglaševanju si seveda lahko privoščiš več, na voljo imaš več denarja, lahko preizkušaš tehnologijo, ampak ne samo tehnologije, temveč tudi določene prijeme. Osebno sem pri tem izjemno užival.
Pomembna je še ena stvar. Kadar to veliko delaš, ogromno časa preživiš na setu, na snemalnem mestu. Jaz sem recimo vsa ta leta zagotovo 30 dni na leto preživel tam. Režiranje ni kot igranje violine, ni treba vaditi osem ur na dan, je pa dobro, da približno 20 ali 30 dni na leto preživiš na setu. Tako se hitreje odločaš. Med snemanjem vedno naletiš na težave, in če veliko delaš, jih hitreje ter lažje rešuješ.
Veliko sva govorila o vašem delu in o vas kot režiserju. Kaj pa ljudje, ki vas poznajo predvsem skozi delo, o vas pogosto napačno sklepajo?
Spomnim se, ko sem prestopil iz vloge direktorja fotografije. Dolga leta sem delal kot direktor fotografije in takrat si del ekipe. Potem pa sem isto ekipo začel voditi kot režiser in naenkrat se postaviš v drugo vlogo. Tudi ekipa drugače gleda nate. Ni več enako in prav je tako, saj si ti tisti, ki mora reči: »Gremo v tej smeri, zdaj bomo naredili to.«
Mislim, da sem se kot režiser z leti tudi spreminjal. Sem nekdo, ki izjemno zaupa svojim sodelavcem. Zelo pomemben mi je krog ljudi, s katerimi že dolgo delam, in prav od njih dobivam največ kritik. Konstruktivne kritike na snemanju zares pomagajo. Med nami obstaja nekakšna simbioza in mislim, da tudi oni uživajo v načinu, kako delamo. Zdi se mi, da kot režiser stvari počnem relativno mehko, mogoče sem kot oseba včasih bolj zoprn.
Vsak režiser se mora zavedati še nečesa. Izbereš 40, 50, včasih celo več ljudi in oni ti morajo zaupati, da boš to naredil dobro, da znaš opravljati svoje delo. To moraš potem v kinu ali na televiziji tudi pokazati in dokazati, da ljudje nimajo občutka, da so zapravili svoj čas za nekaj, kar nima nobenega smisla. To je odgovornost, ki se ji ne morem niti nočem odreči. Zelo me zanima, kaj moja ekipa misli o delu, ki smo ga opravili.
Imate kakšno lastnost, brez katere ne bi mogli biti režiser, zasebno pa vam gre včasih na živce?
Trmoglavost. Če se mi zdi, da je treba neko stvar narediti na določen način, si želim, da je na koncu vsaj zelo blizu temu, kot sem si jo zamislil. To je včasih problem v zasebnem življenju, mislim, ne med nama s Špelo. (smeh) V bistvu je treba z glavo skozi zid. Mislim, da imaš pri vsakem filmu, pri vsakem projektu vedno enak občutek. Vedno se postavljajo neki zidovi in stropi, ki jih moraš z glavo razbijati in preprosto reči: »To je treba narediti.« In prav to, ko sem govoril o strasti in predanosti, mi enostavno ne da, da ne bi vsaj poskusil prebiti zidu. Včasih mi ne uspe in je zid trši od moje glave, ampak kljub temu poskušam prepričati ta zid ... (smeh) Brez tega si sploh ne znam predstavljati, da bi človek v tem poklicu lahko dal vse od sebe.
