Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

"Svojo rano mladost, nekje od desetega do osemnajstega leta, sem preživela v Beogradu in sem se zelo vrasla v te ljudi, njihovo mentaliteto, način življenja. To obdobje mi je ostalo v neizbrisno lepem spominu. Tam je ulica Strahinjića Bana, kjer cvetijo in dišijo lipe, ki so prispodoba tistega mojega časa," je za revijo Jana povedala Marijana Brecelj, ki se je ravno zaradi svoje starosti odlično naučila tudi srbohrvaškega jezika. 

"Zelo dobro sem se ga naučila, tako da nihče ni niti opazil, da nisem srbohrvaško govoreča. Od vseh otrok v naši družini sem bila ravno v tistem obdobju, ko najbolj srkaš vase. Sicer pa ne, srbski jezik mi ni bil bližje kot slovenski. Mi je pa malo ustrezala patetika narodnih pesmi. Bila sem tudi v delovni brigadi, kjer sem bila odgovorna za kulturo," je še razkrila. 

Spomini

"Tam sem od blizu spoznala neposrednost med nami. Ko si srečal človeka, si ga objel, poljubil. Zame je bilo zelo hudo, ko sem se vrnila, prav zaradi razlik v mentaliteti, odprtosti. Spomnim se, da sem rekla, če bom imela otroke, jih ne bom nikdar tako mučila, da bi jih iz ene sredine, kjer so zrasli, potegnila drugam. Takrat sem razmišljala samo o tem, da bom končno stara 18 let in bom šla nazaj v Beograd! Zmenjena sem bila s sošolko, da bom živela pri njih, tam končala šolo in šla na akademijo. No, to se ni zgodilo. Sem pa delala sprejemne izpite na naši AGRFT v srbohrvaščini. Meni se je zdelo to normalno, ne vem pa, kaj so si mislili naši profesorji. A mi nikoli ni nihče nič rekel, očital," je za revijo Jana še povedala Marijana.