Alen Islamović: V Ljubljani ne moreš podtakniti slabega koncerta
Zakaj pesmi skupine Bijelo Dugme še vedno povezujejo generacije? Pevec Alen Islamović je za nas spregovoril o občinstvu, nostalgiji in resnici današnje glasbene scene.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Pet desetletij po vrhuncu svoje priljubljenosti skupina Bijelo Dugme ostaja ena najprepoznavnejših imen nekdanje jugoslovanske rock scene. Njihove pesmi še vedno redno odmevajo na koncertih po regiji, jubilejna turneja pa znova odpira vprašanje, zakaj glasba skupine nagovarja tudi generacije, ki ob njenem nastanku sploh še niso bile rojene.
Pomemben del te zgodbe je pevec Alen Islamović, ki se je skupini pridružil leta 1986, potem ko je prepoznavnost gradil v heavy metal zasedbi Divlje Jagode. V pogovoru se ozira na vstop v eno največjih glasbenih mašinerij tistega časa, razmišlja o spremembah v glasbeni industriji in o tem, kako danes doživlja občinstvo po mestih nekdanje skupne države.
Skupina bo 21. februarja nastopila v ljubljanski Areni Stožice v okviru turneje Doživjeti stotu, s katero obeležuje 50 let delovanja. Pred koncertom, ki bo v slogu zvoka starega dobrega rock’n’rolla, ki smo ga bili pri skupini od nekdaj vajeni, smo z Islamovićem govorili o spominih, pričakovanjih in o tem, kaj po njegovem mnenju ohranja pesmi skupine žive.
Skupina Bijelo Dugme s turnejo praznuje 50 let kariere. Vi ste se ji pridružili nekaj več kot desetletje pozneje, torej letos z njo obeležujete približno 40 let. Impresivna številka. Kaj se je v teh desetletjih v glasbeni industriji najbolj spremenilo?
Vse se je spremenilo: organizacija dela, koncertov, marketinga, potovanj in način podajanja informacij. Danes imaš telefon in lahko deliš resnične in lažne informacije; če so zanimive, jih nekdo objavi, potem pa se začne njihovo kopiranje in širjenje. Grde in lažnive informacije se širijo hitreje kot druge. Vsak je lahko novinar, vsak kritizira, obsoja, celo grozi.
Snemanje pesmi je tehnično ostalo enako, le da danes lahko doma brezplačno opraviš 70 odstotkov dela, preostanek pa plačaš v studiu in zaključiš. Danes imaš lahko svoj studio in ustvarjaš do mile volje. Prej tega ni bilo ali pa je bilo zelo drago. Danes si lahko dober studio postaviš za 10 do 15 tisoč evrov.
Se vam zdi, da je danes težje nadzorovati svojo javno podobo?
Vsak je lahko novinar, vsak kritizira in obsoja, celo grozi. Včasih ni mogel biti vsak novinar in posegati na področja, ki mu ne pripadajo. Danes športni novinar komentira rock’n’roll bolje kot kdorkoli drug, čeprav to, kar govori, ne drži, a ima svoj portal in velja za pomembnega novinarja. Danes se je treba takih paziti, ker če jim daš intervju, si ga lahko izmislijo in nastanejo težave. Izogibam se temu, da bi vsakomur dajal svoje zgodbe. Tega se pazim.
Skupina je dolgo veljala za simbol, ki je povezoval narode nekdanje skupne države, in zdi se, da to do neke mere počne še danes. Kako ste vi kot pevec doživljali to vlogo skupine?
Dugme je zgodba iz nekdanje države. Gradili so jo z idejo, da zabavajo 22 ali 25 milijonov ljudi. Tudi sam sem v tej državi nastal in postal priljubljen kot pevec. Zame je bilo lahko vskočiti v ta stroj, ki je že vozil 200 kilometrov na uro.
Velika skupina je imela vse: novinarje, televizijo, tehniko, voznike, organizatorje koncertov, najboljše studie v državi in sodelovanja s tistimi, s katerimi so želeli delati. V takem okolju je lahko delati, ko veš, kaj boš jutri jedel, kje boš igral in kdo te bo peljal.
Moja naloga je bila, da sem bil vedno pripravljen na koncert in da nisem imel zdravstvenih težav. Veliko skupino so delale velike stvari, četudi so bile včasih tudi neresnične.
Preberite tudi:
Se spomnite svojega prvega nastopa s skupino? Vas je bilo strah stopiti v tako veliko zgodbo, čeprav ste bili že prej član druge pomembne skupine?
Turnejo 1986/87 smo pripravljali na Bjelašnici, v nočnem klubu, kjer smo po vajah začeli igrati pred približno 300 gosti. To so bili pravzaprav poskusni koncerti, ki so odlično delovali. Testirali smo repertoar in igrali novi album, ki smo ga izdali novembra 1986. Dva meseca vaj sta bila dovolj in skupina je lahko krenila na turnejo. Komaj sem čakal, da začnemo. Stopiti pred veliko množico je poseben občutek in zahteva večjo zbranost, a ko enkrat začneš, ni več ustavljanja. V petih ali šestih mesecih turneje smo odigrali približno 160 koncertov.
Ste danes v vseh prestolnicah nekdanje države enako sprejeti ali se publika kje odziva drugače?
Vsa glavna mesta se na naše pesmi odzivajo odlično, saj niso pozabljene. Vsi si želijo tisti večer sprostitve, pozabiti na današnje težave, hiter tempo življenja, čas, ki jih vsak dan tepta. Na naših koncertih jim vračamo upanje v lepo in ljubeče življenje, vračamo jim slike iz mladosti, spomine na dobre čase brez naglice in stresa.
Pesmi, kot so »Lipe cvatu«, »Đurđevdan«, »Tako ti je mala moja kad ljubi Bosanac«, »Ružica si bila, sada više nisi« ali »A i ti me iznevjeri« ... Katera izzove največji odziv publike? Se to z leti spreminja?
Nisem opazil, da bi se kaj spreminjalo. Danes mnogi pojejo na ves glas. Dvorane odmevajo, kot da to počnejo iz nekega upora. Njihova energija me dobesedno sezuje, ker si tako zelo želijo peti naše pesmi, da ti zastane kri v žilah. Presenečeni smo nad takšno reakcijo. Kot nekakšen revolt, kot sporočilo vsem, kot da želijo reči: še smo živi, ne boste nas zlahka zastrupili z vsem mogočim. To je naša glasba.
Katera pesem vam je osebno najbližja, katero pojete z največ čustvi?
Rad pojem balade. Zelo pri srcu so mi »Evo, zaklet ću se«, »Te noći«, »Nakon svih ovih godina«, »Pjesma za malu pticu« in »Ružica«.
Kako bi opisali slovensko publiko v primerjavi z drugimi državami v regiji?
Slovenija se je v zadnjih 20 letih spremenila. Pridružila se je klubu »pevskih mest«, kot so Beograd, Split, Zagreb, Sarajevo in Podgorica. Ljubljana je mesto, kjer ne moreš podtakniti slabega dogodka ali koncerta. Prišli bodo prvič, drugič pa ne, če niso bili zadovoljni s prejšnjim koncertom.
Danes na koncertih vidite tudi generacije, ki ob izidu teh pesmi sploh še niso bile rojene. Kako doživljate to, da vaša glasba živi tudi med mladimi?
To je težko razložljiv fenomen. Morda starši usmerjajo otroke h glasbi svoje mladosti, morda jih današnja produkcija slabih rock pesmi spodbudi, da raziskujejo in odkrijejo Bijelo Dugme ter začnejo raziskovati naprej, saj imaš danes mobilni telefon in televizijo ves čas s seboj.
Je to res zadnja velika turneja skupine? Kje jo boste zaključili?
Na seznamu imamo 50 mest za 50 let, takšen je dogovor. Zgodba naj bi se zaključila pri tej številki. A nikoli ne reci nikoli.
Zakaj bo koncert v Ljubljani drugačen oziroma poseben?
To bo koncert v slogu dobrega starega rock’n’rolla in zvokov skupine. Veliki koncerti so vedno lepi, polni čustev, energije, solz, nostalgije in spominov kot film, ki se vrti dve uri in dvajset minut. Vsi gremo domov srečni, ker smo bili na koncertu skupine Bijelo Dugme.
Več novic s portala Njena.si:
