arhiv Simona Golobiča

Eden njegovih najvidnejših obrazov je Janez Per, baritonist in dolgoletni vodja zasedbe, ki je del Alpskega kvinteta že 56 let in danes velja za enega ključnih varuhov njegove identitete. Njegov glasbeni spomin je hkrati tudi zgodovina nekega časa: od zlatih let narodnozabavne glasbe, turnej po Nemčiji in Avstriji, do televizijskih oddaj, v katerih so nastopali kot ambasadorji Slovenije – v obdobju, ko se o državi še ni govorilo tako samoumevno kot danes.

V šestih desetletjih so sodelovali z velikimi menedžerji in dosegli uspehe, o katerih so drugi lahko le sanjali. Med drugim so kratek čas sodelovali tudi z legendarnim menedžerjem Karlom Buchmannom, ki je vodil evropske turneje Beatlov in Rolling Stonesov.

Njihova glasba je navduševala tudi največje zvezde svetovne glasbe. George Harrison, kitarist skupine The Beatles, je bil ob poslušanju Alpskega kvinteta iskreno fasciniran nad ritmom in se spraševal, kako je mogoče brez bobnov ustvariti tako močan »groove« zgolj z basovskim inštrumentom. V tujini njihovo glasbo doživljajo skoraj telesno – občinstvo skače po klopeh in mizah, njihovo igranje opisujejo kot narodnozabavni rock’n’roll, ki sprošča čustva, kot jih zmore le glasba.

Arhiv Simona Golobiča

V pogovoru z Janezom Perom pa postane jasno še nekaj: kljub vsemu blišču, zlatim ploščam in evropskim dvoranam je bila njegova osnovna želja vedno presenetljivo preprosta.

»Nikoli si nisem predstavljal, da bomo praznovali 60 let. Vedno sem si želel samo to, da bi se srečno pripeljali iz kraja v kraj in seveda tudi domov.«

“To nas je gnalo naprej”

»Alpski kvintet sem poznal že pred letom 1970, saj sem takrat profesionalno igral s prijatelji v Švici. Slišal sem jih in bili so mi izjemno všeč, njihova glasba je bila na zelo visokem nivoju,« se spominja Per. Ko je prišlo povabilo, ni okleval.

»Ko me je ustanovitelj Alpskega kvinteta Jože Antonič vprašal, ali bi igral z njimi, ker je moral takratni basist Branko Škruba k vojakom, sem brez oklevanja pristal. In ostal sem do danes. To je skupaj že 56 let.« Povabilo je prišlo v času, ko je bila narodnozabavna glasba za mlade glasbenike nekaj, kar je pomenilo prihodnost.

»Odličen občutek je bil. Bil sem mlad, poln energije, zaljubljen v narodnozabavno glasbo, v dobre polke in valčke. Takrat so ljudje to glasbo tudi drugače sprejemali – z veliko več pozornosti in spoštovanja. To te je gnalo naprej in te motiviralo, da igraš še bolje.«

Jubilejno leto

Šestdesetletnica Alpskega kvinteta ne bo en večer ali en koncert. Po besedah Janeza Pera bo praznovanje trajalo praktično celo leto in je že zdaj logistično zahtevno. »Letos je res zelo naporno. Telefoni zvonijo vsak dan, organizacijskih opravkov je ogromno. Praznovanje bo potekalo praktično celo leto.«

Jubilej se začne s prireditvijo Pod mengeško marelo, nadaljuje s Pokalom Vitranc, vrhunec pomladi pa bo Alpski večer v Bohinju. »Jubilej začenjamo na prireditvi Pod mengeško marelo, kjer bo 21. februarja večer posvečen Alpskemu kvintetu. Sledi nastop na Pokalu Vitranc 7. marca, ki se ga zelo veselimo, saj nas nanj vežejo lepi spomini. Konec aprila pa bomo v Bohinju, v Bohinjski Bistrici, kjer bomo 24., 25. in 26. aprila obeležili 38. Alpski večer in hkrati 60-letnico ansambla.«

Posebno mesto v jubilejnem letu bo imel dokumentarni film.»Pripravlja ga priznani arhivar slovenske narodno-zabavne glasbe Simon Golobič. Ljudje pogosto sprašujejo, ali bo ob jubileju izšel album, knjiga ali novi posnetki. Jaz pa s ponosom povem, da ne – izšel bo dokumentarni film,« s ponosnim nasmeškom pove Per.

Arhiv Simona Golobiča

Ključne sestavine uspeha

Narodnozabavna glasba se je v 60 letih močno spreminjala, a Alpski kvintet je ostal. Ne le kot spomin, temveč kot živa zasedba.Janez Per pravi, da so bili v času največje priljubljenosti praktično povsod.

»V času največje popularnosti smo nastopali na praktično vseh radijskih in televizijskih postajah. Danes tega ni več. A takrat smo bili res zelo popularni.«

»Naša glasba je bila posebna zaradi ritma in melodij. Vedno smo skrbeli za kakovost, natančnost, točnost in tudi za zunanjo podobo. Predstavljali smo Slovenijo in to smo jemali zelo resno.«

Preboj v tujino

Janez Per odkrito priznava, da so Alpskemu kvintetu na nek način pot v Evropo utirali Avseniki in doda, da je bil en ansambel za celo Evropo premalo, saj si je publika želela primerjave.

»Mi smo prišli z mladostno energijo in iz ljubezni do te glasbe. Skrbeli smo, da je bila glasba vedno na prvem mestu. Kakovost, natančnost, urejenost, to je bilo ključno,« pravi legendarni glasbenik.

In čeprav so bili v tujini zvezde, doma niso vedno naleteli na razumevanje in pozornost medijev. Janez Per je pri tem iskren.

»Tega pa ne morem ravno pohvaliti. Ne vem zakaj ni bilo pretirane podpore, morda tudi zato, ker so se pojavljala vprašanja, zakaj pojemo v nemščini.«

A po njegovem je bil odgovor logičen: »Če želiš svojo domovino predstaviti, moraš peti v jeziku, ki ga ljudje razumejo. Jasno je bilo, da je to nemščina. Kljub temu pa ni bilo prireditve, kjer ne bi peli tudi slovensko.«

arhiv Simona Golobiča

Promotorji Slovenije

V Nemčiji so imeli srečo, da so sodelovali z menedžerjem, ki jih je znal pripeljati na radijske in televizijske postaje. Nastopali so v oddajah, ki so se predvajale po celem svetu. »Nastopali smo v oddajah, ki so se predvajale po celem svetu, in nihče si ne more predstavljati, kakšna promocija za Slovenijo je bila to.«

A doma se o tem ni pisalo.»Pri nas pa o tem ni nihče pisal. Saj nam ni bilo do hvale, tega nismo pogrešali, a včasih vseeno začutiš tisto pregovorno slovensko nevoščljivost – tudi med muzikanti,« pravi in doda osebno misel, ki jo izreče skoraj kot življenjsko vodilo:»Sam pa lahko rečem, da te lastnosti nimam. Vsak se mora truditi po svoje.«

Turneje in carine

V današnjem svetu, kjer se z avtomobilom brez težav peljemo čez meje, je težko razumeti, kaj so pomenile turneje v času Jugoslavije. »Na carini se je dogajalo marsikaj, seveda, ker pač nismo bili v Evropski uniji, kot smo danes,« se s smehom spominja Per.

»Če so bili cariniki naši, so nas pač poznali. Vedeli so, da igramo, da smo muzikanti. Če pa so bili cariniki iz kakšnih sosednjih republik, je bilo pa vse mogoče. Te glasbe niso razumeli in jim do nje niti ni bilo,« pravi in dodaja: »Doživeli smo marsikaj – vzeli so nam ozvočenje, prepovedali vožnjo z avtomobili, bile so različne prepovedi. Včasih si stal in sploh nisi vedel, kaj bo.«

A takrat je bila cena uspeha tudi potrpežljivost.»Takrat si to nekako vzel v zakup, ker si vedel, da hočeš igrati, hočeš priti do ljudi in moraš to preživeti.«

arhiv Simona Golobiča

Avseniki: vzorniki in prijatelji

Čeprav so jih pogosto primerjali z Avseniki, Per poudari, da jih nikoli niso kopirali.  »Avseniki so nam bili vzorniki po glasbi. Bili so res odlični glasbeniki, odlični inštrumentalisti in imeli so krasne skladbe. Nikoli pa jih nismo kopirali.«

Alpski kvintet so šli svojo pot, ki je kasneje dobila ime `alpski stil`. »Pri nas je bil ritem malo drugačen, igrali smo bolj sproščeno. Izvirali smo tudi iz swinga in dixielanda,« pripoveduje Per in se spominja, da so jih v Avstriji in Nemčiji pogosto opisovali kot svež veter: »Avseniki so se bolj držali dunajskega ritma, mi pa smo si dovolili več svobode pri igranju.«

Vabili so ga k Avsenikom

Avseniki so ga tudi osebno vabili k sodelovanju – in to je v svetu narodnozabavne glasbe skoraj kot športna ponudba iz največjega kluba. »Res je. Kot mlad muzikant sem imel vedno željo, da bi igral z Avseniki. Mislim, da je bila to v resnici želja vseh muzikantov v Sloveniji.«A odločil se je drugače.

»In ko je prišlo do tega, da bi se to lahko zgodilo, se za to nisem odločil in sem ostal pri Alpskem kvintetu. In tako Alpski kvintet še danes igra.« Je svojo odločitev kdaj obžaloval?»Nikoli. Z Avseniki smo bili v resnici tudi veliki prijatelji. Slavko je včasih povabil Jožeta Antoniča, ki je bil takrat vodja Alpskega kvinteta, in tudi mene, da smo skupaj igrali pri njem v gostilni. To je bila tudi njegova želja. Ti trenutki so bili zelo lepi.«

arhiv Simona Golobiča

»V Evropi so nas najprej prepoznali muzikanti.«

Alpski kvintet je v zgodovini sodeloval z vrhunskimi vokalisti. Med njimi so bili Janko Ropret, Ivanka Kraševec, Oto Pestner, Braco Koren, Branka Kraner in tudi humorist Vinko Šimek. Per pravi, da je bilo sodelovanje odlično, a hkrati opozori na nekaj, kar mnogi spregledajo: Alpski kvintet je bil močan že instrumentalno.V tujini so jih tako najprej prepoznali glasbeniki.

»V Evropi so nas kot ansambel najprej prepoznali muzikanti, glasbeniki. Vsak je na naših nastopih poslušal svoj inštrument – klarinet, trobento, bariton.« In če igraš dobro, to tam pomeni vse. »Na nemško govornem področju je ogromno teh pihalnih zasedb, godb, in vsak tam nekaj igra. Če igraš dobro, te cenijo.«

»Kot v športu – igralci se menjajo.«

Alpski kvintet je prvih 30 let deloval poklicno. Nato se je struktura spremenila. »Glasbo vedno primerjam s športom. Tako kot se v nogometni ekipi menjajo igralci, se tudi v ansamblu menjajo ljudje,« pojasnjuje. Razlogi za prehod v amatersko zasedbo so seveda čisto življenjski: »Nekateri so postali starejši, nekateri so se upokojili, nekateri so imeli zdravstvene težave. Jaz sem bil dolgo časa najmlajši v ansamblu, danes sem najstarejši.«

A tudi kot amaterski ansambel niso nikoli spustili nivoja.»Ja, disciplina je ključna. Tudi tukaj je podobno kot v športu. Seveda je morda malo lažje, kot pri vrhunskem športu, a vseeno moraš ves čas držati nivo, da lahko stopiš na oder in odigraš, kot je treba,« odločno pove Per.

Od leta 2002 je Janez Per vodja ansambla. In pravi, da menjave niso nikoli preproste – predvsem zaradi publike. Publika se navadi na obraze in še danes jih sprašujejo po nekdanjih članih.

Ko Janeza Pera vprašamo, na kaj je najbolj ponosen iskreno pove: »Največji trenutek zame je bil, ko smo dobili prvo zlato ploščo. To je res nekaj posebnega.«Dogodek se je zgodil v Beljaku, v kongresnem centru, v nabito polni dvorani, priznanje je prišlo prav v času občutljivih odnosov do Slovencev na Koroškem.

arhiv Simona Golobiča

»Mi smo v resnici mala godba«

Janez Per je svojo glasbeno pot sicer začel v mengeški godbi – zato ima posebno razumevanje pihalnih in trobilnih zasedb.

Danes je po njegovih besedah veliko ansamblov, ki imajo klasično postavo, a Alpski kvintet je drugačen.

»Danes je ogromno ansamblov, kjer so harmonika, kitara, bas, morda še bariton. Baritonistov je sicer kar nekaj dobrih in ansambli lepo pojejo, a mi smo v resnici mala godba.«

In prav ta zvok mu je blizu.Per ne skriva, da je glasba tudi doma družinska stvar: » Naša družina praktično živi z glasbo – mislim, da nas je 19 ali 20 v mengeški godbi. Vsi igramo.Tudi družinska srečanja so vedno povezana z glasbo. Namesto prepiranja se pogovarjamo o glasbi in se spodbujamo.«

Spomini na Pokal Vitranc

V jubilejnem letu bo Alpski kvintet nastopil tudi na Pokalu Vitranc, in to tik po olimpijskih igrah. Per se spominja časov, ko so igrali pod vitranško strmino, na stopničkah pa sta stala Bojan Križaj in Ingemar Stenmark. »Tega se zelo dobro spominjam. Mislim, da je bilo takrat okoli –6 stopinj Celzija. Lahko si predstavljate, kako so zmrzovale tipke na inštrumentih (smeh).« A občutek je bil nepozaben.

»Vzdušje je bilo enkratno. Bili smo mlad ansambel, Bojan Križaj v vrhunski formi, cela Slovenija je živela za smučanje.« In zaključi z mislijo, ki povzame celotno obdobje: »To so bili res posebni časi, skoraj kot Evrovizija – mlad ansambel, vrhunski športnik, narod, ki diha kot eno. Tega ne pozabiš.«

Arhiv Simona Golobiča

Glasba, ki “premika gore”

Čeprav se intervju dotika zgodovine, Alpski kvintet ni le nostalgija. Je živ organizem, ki ga Janez Per opisuje z isto besedo, kot bi jo uporabil za šport: disciplina, ritem, forma.

In ko ga človek posluša, razume, zakaj so poslušalci njihovo glasbo doživljali skoraj telesno – kot nekaj, kar sprošča čustva in premika ljudi.

V 60 letih so se zamenjale države, sistemi, tehnologije in trendi. Alpski kvintet pa je ostal.

Ne zato, ker bi se oklepal preteklosti, ampak zato, ker je bil od začetka zgrajen na nečem, kar je v glasbi najtežje doseči: na prepoznavnem zvoku, vrhunski izvedbi in občutku, da je vsak nastop – ne glede na to, ali je v Kranjski Gori ali v Nemčiji – odgovornost.