Nejc Ferjan

V Sloveniji se je elektronska glasba razvijala z drugačnim tempom in sprejemanjem. Uroš Umek, znan tudi kot DJ Umek, ob tem poudarja, da sta elektronika in tehno danes v Sloveniji povsem sprejeta, a so še vedno razlike. »Razlika je velika. Recimo v Berlinu so elektronsko glasbo, in tudi klub Berghain, že uvrstili med kulturno dediščino. Tam sceno res cenijo.«

Ljubitelji glasbe in zabav so z DJ Umekom plesali na Dnevih elektronike in Žurih z razlogom, Maydayu, Tomorrowlandu, Ibizi ter vseh mogočih in nemogočih žurih.  V glasbeno zgodovino pa se je zapisal z uspešnicami, kot so Lanicor, Gate', Voices of Africa, Posing As Me, I Am Ready, Carbon Occasion, Vibrancy in številne druge. O njegovi zapuščini in tehnoglasbi nasploh smo se pogovoarjali v tokratnem intervjuju. 

Veljate za enega najbolj priznanih in vplivnih tehnoglasbenikov. Kako gledate na spoštovanje elektronske glasbe v Evropi in po svetu v primerjavi s Slovenijo? Je to pri nas še vedno izziv?

Razlika je velika. Recimo v Berlinu so elektronsko glasbo, in tudi klub Berghain, že uvrstili med kulturno dediščino. Tam sceno res cenijo. Pri nas je bilo včasih drugače. Doživljal sem celo zaničevanje, čudne poglede. Danes tega ni več. Elektronika, tehno, je v Sloveniji zdaj povsem sprejeta. Nekaj povsem vsakdanjega. O kakšnih težavah danes res ne morem več govoriti.

Kako je prišlo do ideje, da sodelujete s simfoničnim orkestrom?

Ta ideja je v meni že dolgo. Zdaj mi je Vasja, moj nekdanji menedžer, po desetih letih rekel: »Končno boš šel med simfonike!« Že prej smo si želeli to narediti, jaz sem si želel, ampak nikoli ni bilo pravega partnerja. Moramo se zavedati, da ne gre za to, da samo »vržem nek kick in nekaj zraven«. Zadeva zahteva resne priprave.

Koliko časa pa predvidevate, da vam bodo priprave dejansko vzele? 

Računam, da bo to nekje od enega do dveh mesecev. Kot da bi ustvarjal cel album. Gre za resen proces – od začetka. Nekaj skladb bo povsem na novo napisanih, druge bodo močno prirejene ali remiksirane. Tri so že narejene, ampak še vedno se sprašujem, ali so res takšne, kot morajo biti. V moji glavi so zaključene, a moram slišati še orkester.

Nejc Ferjan

Naslednji teden imamo sestanek, da se dogovorimo, kako bo potekalo: ali bom predajal skladbe eno po eno ali več hkrati. Ne vemo še, kako bo orkester tehnično zmogel določene segmente. Recimo zelo hitre, ostre ritme, ki jih imenujemo »šestnajstinke«. Morda kakšne tehnično ne bodo izvedljive, pa jih bom moral prilagoditi. In prav to je izziv, ki me v življenju najbolj žene.

Ob 32 letih kariere – kaj sami štejete za največji uspeh?

To, da sem še vedno tukaj. Da po 32 letih še vedno potujem, nastopam, da me ljudje še vedno želijo slišati. To je po svoje največja zmaga.

Statistika kaže, da ste še vedno eden največjih slovenskih glasbenih izvoznikov. Se vam zdi, da vas to ločuje od mlajših izvajalcev?

Zagotovo sem med najstarejšimi aktivnimi izvajalci – 32 let na sceni ni malo. Ampak brez zamere, verjamem, da se bodo tudi drugi dolgo obdržali. A dejstvo je, da je elektronska scena izredno hitro spremenljiva. Danes prevladujejo mladi, novi DJ-ji, ki gradijo kariero prek družbenih omrežij. Težko je konkurirati temu, če želiš ostati zvest svojemu načinu ustvarjanja in vrtenja glasbe.

Kako zelo se je v teh treh desetletjih spremenilo vaše občinstvo?

Zelo. Tudi organizatorji opažajo zanimivo mešanico. Pridejo ljudje mojih let, tudi starejši, stari 50, 60 let. In pridejo mladi. Starejši obiskovalci si redkeje privoščijo žure, morda enkrat na dva ali tri mesece, ampak takrat se res sprostijo. Tudi več zapravijo pri šanku. (smeh) To so ljudje s službami, z obveznostmi, in si zato tak večer vzamejo zares.

Križanke, vaša dolgoletna želja in hkrati simbolična vrnitev. Kaj vam ta prostor pomeni?

Res je. V Križankah sem že nastopal, med letoma 1997 in 2002. Takrat smo prirejali festival »Dan elektronike« za moj rojstni dan. Imam čudovite spomine. Ustavila nas je finančna kriza, sponzorji niso več zmogli podpirati projekta, poleg tega pa je bilo veliko ljudi, ki so spremljali koncert z obzidja, brez vstopnice. In s takšno strukturo preprosto ni bilo več mogoče izpeljati tako močnega programa, kot smo ga imeli. A lahko si štejem v čast, da smo že takrat pripeljali velike umetnike, ki so danes svetovno znani. In vedno sem rad nastopal v Križankah. Tokrat pa bo nekaj povsem drugega.

Nejc Ferjan

Zakaj?

Ker bo to povsem druga postavitev – druga filozofija, druga zgodba. Ampak še vedno bo tehno. Glavna ideja ostaja: to bo plesni dogodek. Kjer ljudje plešejo, uživajo. To je zame ključno.

V Sloveniji ste znani tudi po žurih na nenavadnih lokacijah. Enega najodmevnejših ste organizirali v Tivoliju – letos mineva 20 let od takrat. Kako gledate na to obdobje?

Lepo obdobje. Deset let sem žural z razlogom. Ti dogodki so zaznamovali mojo kariero. Mislim, da sem ravno zaradi teh akcij postal bolj prepoznaven v Sloveniji, in sem za to resnično hvaležen. Ti dogodki so bili množični ter primerljivi s koncerti v Stožicah ali Križankah. Poleg tega so imeli še en, pomemben vidik, to je dobrodelnost. Pomagali smo številnim ljudem v stiski, med drugim žrtvam nasilja. Spomnim se, da smo imeli celo akcije proti alkoholu in zlorabam.

Bili ste tudi pionirji SMS-donacij, če se ne motim ...

Tako se spomnim. Morda se motim, ampak mislim, da smo takrat zares prvi začeli z obsežnim zbiranjem sredstev prek SMS-ov. In ljudje so se tega oprijeli. Postal je normalen način darovanja. To se mi zdi velik doprinos. Mogoče večji, kot smo si takrat sploh predstavljali.

Najbolj nenavadna lokacija, kjer ste nastopili?

Burning Man. Absolutno. Sredi puščave.