Od humorja do drame: drugačni obrazi Nikole Koja
Od kultnih komedij do zahtevnih dram: Nikola Kojo je skozi desetletja dokazal, da njegov igralski talent ne pozna žanrskih meja. Zato je ta konec tedna na platformi MOVE ob njegovem rojstnem dnevu posvečen prav njemu in njegovemu talentu.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Nikola Kojo, ki prav danes praznuje 59. rojstni dan, je eden tistih igralcev, pri katerih občinstvo pogosto najprej pomisli na humor. Njegov obraz, glas in način podajanja replik povezujemo s številnimi komičnimi liki, vendar bi bilo nepošteno njegovo igralsko pot omejiti samo na komedijo. Kojo je skozi desetletja igral like, ki so bili na videz zelo različni, v resnici pa jih je pogosto povezovala ena lastnost – njihova nepopolnost.
Od komičnega Miše do kultnega zapeljivca
Morda to zmotno prepričanje izhaja iz njegove zgodnje kariere, ki so jo res močno zaznamovale komične vloge. V osemdesetih je namreč postal prepoznaven predvsem zaradi kultnega filmskega serijala »Lude godine« (bolj znanega po naslovu enega od nadaljevanj, Žikova dinastija), kjer je igral Mihajla. Tako je postal eden najbolj prepoznavnih mladih igralcev takratne Jugoslavije.
Toda Kojeva igralska spretnost ni bila samo v tem, da je znal biti smešen. Njegov humor je pogosto temeljil na tem, da je znal igrati človeka, ki se znajde v neprijetnem, absurdnem ali moralno zapletenem položaju. Zato so bili njegovi komični liki pogosto bolj človeški od klasičnih filmskih šaljivcev.
To se je posebej pokazalo pri sodelovanju s Srđanom Dragojevićem. Kultni Mi nismo angeli (Mi nismo anđeli), Lepe vasi lepo gorijo (Lepe vasi lepo gore), Rane in pozneje Parada predstavljajo zelo različne filme, Kojo pa je v njih ustvarjal popolnoma različne verzije moškega lika. In prav v teh filmih je pokazal, kako lahko preseže komični register.
Nikola iz filma Mi nismo angeli je verjetno njegov najbolj prepoznaven komični obraz. Mlad, samozavesten beograjski zapeljivec je postal kulten lik, film pa eden najbolj priljubljenih filmov devetdesetih na območju nekdanje Jugoslavije.
Ko smeh zamenjajo vojna, nasilje in tema
Toda le nekaj let pozneje je Kojo nastopil v filmu Lepe vasi lepo gorijo, ki je humor postavil ob bok vojni, nasilju in tragediji. Film je zahteval povsem drugačen igralski pristop. Tu ni bilo prostora za brezskrbnega junaka iz romantične komedije; lik je moral nositi posledice okolja, v katerem se je znašel.
Podobno velja za Rane, kjer se je Kojo znašel v svetu beograjskih devetdesetih, nasilja in generacije, ki je odraščala v razmerah, ki so bile daleč od lahkotnosti njegovih zgodnjih komedij. Njegova filmografija tako lepo pokaže, kako daleč se je razvil od začetnih vlog.
Posebno mesto ima Četrti človek (Četvrti čovek) Dejana Zečevića. V njem je Kojo ustvaril izrazito dramatično vlogo in pokazal, da lahko deluje tudi brez zanašanja na komični šarm, s katerim ga je občinstvo že vzljubilo.
Likov ne deli na dobre in slabe
Parada pa je zanimiv primer, kako Kojo združuje humor in dramo. Njegov Limun je na začetku predstavljen kot stereotipen, agresiven in homofoben moški, nekdanji vojni dobičkar, ki vodi šolo borilnih veščin. Toda skozi film se začne spreminjati. Pod njegovo surovo zunanjostjo se skriva tudi nežnejša stran, njegov pogled na ljudi pa se skozi zgodbo postopoma spreminja.
Prav takšne vloge so za Koja ključne. Ne igra nujno »dobrih« ali »slabih« ljudi, temveč ljudi, ki imajo možnost spremembe. V intervjuju za Delo je povedal: »Vsak lik, ki ga igram, poskušam tudi ubraniti.« Pri tem je dodal, da verjame, da ima vsak človek možnost, da se spremeni.
To je pomembna podrobnost njegove igralske metode. Kojo se očitno ne loti lika tako, da bi ga najprej razdelil na pozitivnega in negativnega. Zanima ga človek onkraj oznak. Zato je lahko tudi kriminalec zanimiv, komični junak ranljiv, nasilnež pa sposoben spremembe.
Sam je svojo igralsko metodo opisal precej skromno. V intervjuju je dejal, da za vlogo ni recepta in da igralec predvsem opazuje sebe in druge ljudi. Izkušnje, ljudje, ki jih sreča, knjige, filmi in življenje se nato nekako sestavijo v lik.
Igralec, ki nima samo enega obraza
Prav zato je težko reči, da ima Kojo en sam igralski obraz. Ima prepoznaven slog, vendar ne enega samega tipa lika. Lahko je zapeljivec, policist, vojak, kriminalec, oče, politik, režiser ali povsem običajen človek. Njegova prepoznavnost je zato paradoksalna: gledalec ga prepozna takoj, vendar nikoli ne ve povsem, kakšen Kojo se bo pojavil v naslednji zgodbi.
Njegov največji igralski adut je prav v tem, da zna biti hkrati všečen in neprijeten, smešen in resen, samozavesten in ranljiv. Ko gledalec misli, da ga je že prepoznal, se lahko pojavi nova vloga, ki to predstavo podre.
Morda je prav zato postal eden od obrazov svoje generacije in tako značilen za balkanski film. Ne zato, ker bi vedno igral istega človeka, temveč zato, ker zna različne ljudi narediti dovolj prepričljive, da jim gledalec verjame.
Svoj talent bo kmalu delil tudi z ljubitelji filma v Sloveniji. Obiskal bo namreč Mursko Soboto, kjer bo član mednarodne žirije na novem filmskem festivalu SLIFF – StoryLand International Film Festival.
