10 stvari, ki jih niste vedeli o Ljubiši Samardžiću: rekel je ne Hollywoodu
Ljubiša Samardžić je bil eden največjih igralcev nekdanje Jugoslavije. Njegovo življenje pa je bilo veliko bolj razgibano, kot bi lahko sklepali po njegovih vlogah. Pred nekaj dnevi je bila obletnica njegove smrti, zato je ta konec tedna na platformi MOVE posvečen prav njemu.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Srbskega igralca Ljubišo Samardžića večina pozna kot Šurdo iz Vročega vetra (Vrući vetar) ali kot Smokija, vzdevek, ki ga je dobil po slovenskem filmu Peščeni grad. Toda njegova kariera je bila precej bolj obsežna. Bil je nagrajeni filmski igralec, ki je sodeloval z največjimi režiserji nekdanje države in dobil ponudbo za mednarodno kariero, pozneje je postal še režiser in producent. Za legendarno filmsko podobo pa se je skrival človek, čigar življenje so močno zaznamovali ljubezen, družina in velika izguba.
1. V Benetkah je osvojil veliko igralsko nagrado
Leta 1967 je za vlogo v filmu Jutro Puriše Đorđevića prejel nagrado na Beneškem filmskem festivalu. A to ni bila majhna festivalska omemba. Samardžić je bil takrat še razmeroma mlad igralec, nagrada pa je prišla v času, ko je bil jugoslovanski film vse bolj zanimiv tudi zunaj meja države. Za svojo igro je prejel Volpijev pokal za najboljšega igralca. »Nisem pričakoval, da se bom znašel z ramo ob rami z Luisom Buñuelom. To je bila velika druščina in velik pogon,« je pred leti povedal v intervjuju za Mladino.
2. Ponudili so mu petletno pogodbo v Londonu
Po uspehu v Jugoslaviji je dobil možnost za veliko mednarodno kariero. Odpotoval je v London, kjer sta mu slavna producenta, brata Hakim, ponudila petletno pogodbo, ki bi mu prinesla takrat astronomskih dva milijona funtov, vendar bi moral najprej pol leta živeti v britanski prestolnici in se intenzivno učiti angleščine. A moral bi biti sam, brez žene in takrat 6-mesečnega sinčka.
Samardžić se je na koncu odločil, da ponudbo zavrne. »Naslednjega dne sem se zahvalil, vrnil sem se v domovino, vrnil sem se h karieri, ki mi je zagotavljala trdna tla pod nogami,« je povedal.
3. Vabil ga je tudi Hollywood
Zgodbe o velikih igralcih pogosto vsebujejo tisti skrivnostni stavek: »Lahko bi postal svetovna zvezda.« Pri Samardžiću je bila ta možnost nekoliko bolj konkretna, saj ga je želel angažirati tudi sloviti Nicholas Ray, režiser Upornika brez razloga (Rebel Without a Cause) z Jamesom Deanom v glavni vlogi. A Samardžić takrat še vedno ni govoril angleško.
4. Šurda je prišel šele po tem, ko je postal resen filmski igralec
Ko je zaigral Šurdo v Vročem vetru, eni najbolj priljubljenih jugoslovanskih serij, Samardžić nikakor ni bil začetnik. Za njim so bili številni filmi in tudi beneška nagrada. A vloga Šurde je njegovo priljubljenost dvignila na povsem novo raven. Zanimivo je, da je lik, ki je postal eden najbolj priljubljenih televizijskih junakov v regiji, precej drugačen od njegovih zgodnjih filmskih vlog. Šurda je bil neroden, duhovit, iznajdljiv in pogosto tudi nekoliko nesrečen – prav zato pa se je z njim lahko poistovetilo ogromno gledalcev.
5. Svojo ženo Miro je spoznal v Sloveniji
Slovenija je imela v njegovem življenju prav posebno mesto. Miro je spoznal na Bledu in jo pozneje opisoval kot ljubezen svojega življenja. »Ko sem jo zagledal na Bledu, so se mi odrezale noge,« je povedal. Zakon je trajal več kot pet desetletij. Samardžić je tudi pozneje poudarjal, kako pomembna sta mu bila žena in družina. Slovenijo je opisal kot »eno izmed izjemno pomembnih postaj« svojega življenja.
6. Vzdevek Smoki, ki se ga je držal vse življenje, je dobil zaradi slovenskega režiserja
Vzdevek Smoki ni bil njegov otroški nadimek. Dobil ga je po vlogi v filmu Peščeni grad Boštjana Hladnika iz leta 1963. Prav ta film je postal ena njegovih pomembnih zgodnjih povezav s slovenskim filmom.
7. Hladnik je bil ob prvem srečanju nad njim popolnoma očaran
Samardžić je o srečanju s Hladnikom pripovedoval z veliko naklonjenostjo. Režiser naj bi bil tako navdušen, da je ob srečanju skoraj jecljal: »Začel je jecljati, govoril je: 'Ljubiša, Ljubiša, Ljubiša.'« Hladnik mu je nato povedal, kako zelo se veseli, da bo igral v njegovem Peščenem gradu. Igralec je Hladnika opisal kot velikega poštenjaka in človeka z izjemno domišljijo. Pozneje sta sodelovala tudi pri Belih travah.
8. Izpred kamere je stopil tudi za njo
Samardžić se ni zadovoljil samo s kariero pred kamero. S sinom Draganom je ustanovil produkcijsko hišo in se pozneje lotil tudi režije. Med njegovimi režijskimi deli so večkrat nagrajena Nebeška vaba (Nebeska udica), Nataša, Jesen prihaja, Dunja moja (Jesen stiže, dunjo moja) in Črni konji (Konji vrani). V poznejših letih je želel pripovedovati zgodbe tudi sam, ne le nastopati v njih.
9. Največja tragedija je bila smrt sina
Njegov sin Dragan je zbolel za levkemijo in umrl star komaj 34 let. Samardžić je o izgubi govoril zelo neposredno: »Ko je moj sin umrl, sem mislil, da ne bom zdržal.« Dragan je bil z očetom povezan tudi poslovno, zato je bila izguba zanj še toliko težja. Samardžić je pozneje povedal, da mu je pri nadaljevanju življenja pomagala predvsem družina in delo.
10. Ni želel počivati med velikani
Čeprav bi kot eden najbolj znanih igralcev nekdanje Jugoslavije lahko dobil mesto na Aleji zaslužnih meščanov na Beograjskem Novem pokopališču, je imel drugačno željo. Želel je biti pokopan ob sinu. Ta odločitev je morda najbolj zgovoren zaključek njegove zgodbe. Človek, ki je prejel številne nagrade, med njimi veliko igralsko nagrado v Benetkah, imel priložnost za mednarodno kariero in ustvaril desetletja bogate filmske zgodovine, je na koncu izbral družino pred simbolnim mestom med velikani.
Kar lepo število njegovih zapomljivih vlog si lahko pogledamo tudi na platformi MOVE, med njimi so filmi Bombaši, Desant na Drvar, Kraljevski vlak (Kraljevski voz), Ljubezensko življenje Budimirja Trajkovića (Ljubavni život Budimira Trajkovića), San, Savamala, Prispeti pred zoro (Stići pre svitanja), Tiger (Tigar), Življenje je lepo (Život je lep) in Orkester neke mladosti (Orkestar jedne mladosti).
