Težko življenje jugoslovanske legende, ki so mu ljubkovalno rekli Smoki
Ljubiša Samardžić je že kot devetletni deček doživel izgubo očeta, pozneje pa je z delom pomagal preživljati družino. Ob obletnici smrti se ga spominjajo po vsem Balkanu.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ljubiša Samardžić je bil eden najbolj priljubljenih igralcev nekdanje Jugoslavije, v svoji več kot petdesetletni karieri pa je sodeloval pri več kot 140 projektih.
Med njegovimi najbolj kultnimi so Vroči veter (Vruć vetar), Policaj s Petelinjega hriba (Policajac sa Petlovog brda), Valter brani Sarajevo, Savamala, Prispeti pred zoro (Stići pre svitanja), ki jih lahko gledamo tudi na platformi MOVE, ter slovenski Peščeni grad, v katerem je igral lik mladeniča Smokija. Vloga Smokija mu ni prinesla le slave, ampak tudi prepoznaven vzdevek »Smoki«, pod katerim ga je poznala celotna Jugoslavija.
S svojim delom si je prislužil tudi številne nagrade. Na filmskem festivalu v Pulju je prejel abolitionist šest zlatih aren, pohvalil pa se je lahko tudi s številnimi nagradami na italijanskih filmskih festivalih.
Kot režiser je bil za svoje filme nagrajen z veliko nagrado (Grand Prix) v Montpellierju, nagrado občinstva v Palm Springsu in nagrado Opera Prima na filmskem festivalu v Milanu. Avgusta 1995 je za svoje vloge v jugoslovanski kinematografiji prejel tudi nagrado Pavla Vujisića za življenjsko delo.
Umrl je 8. septembra 2017, star 80 let, njegova filmska in televizijska dela pa ostajajo priljubljena tudi danes. A za legendarnim igralcem je bilo življenje, ki ga niso zaznamovali le veliki filmski uspehi, temveč tudi težke preizkušnje že od otroških let.
Preden je postal zvezda, je živel v veliki revščini
Samardžić se je rodil leta 1936 v Skopju v skromni rudarski družini. Njegov oče Dragan je delal v rudniku premoga Jelašnica, kamor se je v iskanju boljšega življenja preselil iz Krivošij. Ko je bil Ljubiša star komaj devet let, je oče umrl zaradi posledic težkega rudarskega življenja. Družina je ostala brez pomembnega vira dohodka, materina pokojnina pa ni zadoščala za preživetje njega in brata.
Samardžić je zato zelo zgodaj spoznal odgovornost in delo. Že v gimnazijskih letih je opravljal različna priložnostna dela, s katerimi je pomagal materi. Ta je nekoč odprla slaščičarno, pri delu pa ji je z vsem srcem pomagal tudi sin. Prav izdelovanje sladoleda je ostalo eden njegovih najbolj živih spominov na otroštvo.
»Spominjam se tistega bakrenega kotlička, okoli katerega sem nalagal nalomljen led, ki sem ga pred tem dobro posolil, te zmesi, ki je šele po velikem trudu in mojem znoju postala sladoled ... Mešanje sladoleda se je običajno začelo ob desetih in pol in končalo opoldne, da smo popoldne imeli sveže izdelke,« je svojčas pripovedoval Samardžić.
Delo je bilo naporno, denarja pa vseeno ni bilo veliko. »Že ob devetih sem bil utrujen in zaspan. Kljub temu se je živelo. Denarja ni bilo veliko, vendar več kot prej, ko smo bili vsi brez dela. In nikoli nisem bil tako utrujen, da v naši slaščičarni ne bi opazil kakšnega lepega dekleta,« se je spominjal.
Sladoled je zanj zato dobil poseben pomen. »Še danes imam rad sladoled, kupujem ga in jem v ogromnih količinah. Ampak razlikujem med današnjim in svojim sladoledom. Ta današnji se mi zdi nekako preveč uglajen, premoderen, kot da je v celofanu. Moj sladoled je bil bolj grudast, pogosto so bili v njem tudi koščki ledu, vendar je bil najboljši sladoled na svetu, ker sem ga jaz izdeloval, ponujal, prodajal, o njem najlepše razmišljal in – od njega živel,« je dejal.
Čeprav je sprva študiral pravo, se takšnega talenta ne da ustaviti, tako da ga je življenje kasneje vseeno usmerilo v igralski poklic. Prepisal se je na Akademijo za gledališče, film, radio in televizijo ter hitro pokazal, kako velik talent ima. Sledila je izjemna kariera, v zasebnem življenju pa je srečo našel ob ženi Miri in njunih otrocih.
Kar lepo število njegovih zapomljivih vlog si lahko pogledamo tudi na platformi MOVE, med njimi so filmi Bombaši, Desant na Drvar, Kraljevski vlak (Kraljevski voz), Ljubezensko življenje Budimirja Trajkovića (Ljubavni život Budimira Trajkovića), San, Savamala, Prispeti pred zoro (Stići pre svitanja), Tiger (Tigar), Življenje je lepo (Život je lep) in Orkester neke mladosti (Orkestar jedne mladosti).
