Jože Ekart: »To so prizori, ki jih je težko doživeti brez solz«
Po izjemnem odzivu gledalcev na nadaljevanko Na brazdah ljubezni se avtor Jože Ekart vrača z novim televizijskim projektom – nadaljevanko Korenine.
Gre za pretresljivo zgodbo o hlapčevstvu, viničarjih in iskanju družinskih korenin, ki se odvija v treh časovnih obdobjih in odpira pomembna vprašanja identitete, upanja in preživetja. Z avtorjem smo se pogovarjali o nastanku zgodbe, ustvarjanju in sporočilih, ki jih želi predati gledalcem.
- Nadaljevanka Korenine bo na sporedu vsak torek ob 18. uri na TV Veseljak Golica, premierno že ta torek, 20. januarja 2026. Več o nadaljevanki najdete tukaj.
Po velikem uspehu nadaljevanke Na brazdah ljubezni je tik pred predvajanjem vaša nova nadaljevanka Korenine. Kaj vas je znova nagovorilo, da ste se vrnili v preteklost?
Predvsem odziv gledalcev. Začutil sem, da si želijo še kaj podobnega, torej zgodbe, ki izhajajo iz identitete človeka, vasi, okolja. Sprva sem imel sicer v mislih drugačen projekt, potem pa sem januarja 2024 videl gledališko predstavo z zelo težko, haloško tematiko. Ko sem se peljal domov, sem imel zgodbo že v glavi. Uvod sem vzel iz te igre in prosil za dovoljenje, da lahko v svojo zgodbo vključim nekaj minut predstave. Nato sem se želel poglobiti v enega najbolj perečih problemov nekdanjega življenja v teh krajih – hlapčevstvo. Tega je bilo pri nas ogromno, ne le v Halozah, ampak po vsej Sloveniji.
Tema hlapčevstva oziroma viničarjev je danes v televizijskih zgodbah redko prisotna.
Res je, in prav zato sem jo izbral. Zgodba se odvija v treh časovnih obdobjih. Začne se leta 1930, ob trgatvi v vinorodnih Halozah, ko se ljudje za kratek čas odmaknejo od vsakdanjih težav.
Leta 1950, dvajset let pozneje, haloški človek kljub novi državi Jugoslaviji ostaja hlapec. Viničar postane sinonim revščine. V središču zgodbe je viničarka Liza s šestimi nezakonskimi otroki, ki se poleg bede, izkoriščanja in trpljenja sooča še z davico. Ko zmanjka kruha in ji zaradi bolezni umre sin Francek, je njena edina misel rešitev otrok. S pomočjo berača Mihe in domačega župnika poskrbi, da so otroci »pri kruhu in na varnem«, sama pa protestno konča življenje – zažge viničarijo in v ognju umre tudi sama.
Tretje obdobje je leto 1977, ko se zgodba začne razpletati. Ena od otrok, Tonca, danes nuna Antonija v samostanu Mekinje pri Kamniku, ima moreče sanje. Odloči se poiskati svoj rojstni dom in razpršeno družino. Počasi se razkrivajo družinske skrivnosti in življenjske zgodbe, ki pokažejo tako vrednoto kot minljivost življenja.
Zgodba se na koncu srečno konča – družinske korenine oživijo, rane iz otroštva se zacelijo, vezi se znova vzpostavijo.
Gre za zelo krute življenjske usode. Kateri prizor je bil za vas osebno najtežji?
Prizor, ko umira Francek, je bil izjemno težak. Ne le za igralce, ki so morali jokati – solzni smo bili vsi, ki smo bili prisotni. Zelo pretresljiv je tudi trenutek, ko mati prosi svoje otroke, naj odidejo od doma. To so otroci, ki ji pomenijo vse, a jim nima ničesar dati. Rešuje jih tako, da jih pošlje stran. To so prizori, ki jih je težko doživeti brez solz.
V nadaljevanki sodeluje kar 83 igralcev in okoli 40 statistov. Kako ste zbirali igralsko zasedbo?
Ker že dolga leta delam v kulturi, dobro poznam kulturna društva v širšem okolju. Na pomoč nam je priskočilo devet občin. Pogovarjal sem se z njihovimi kulturniki, ki so predlagali igralce in sodelujoče. Tako se je zbrala res široka in predana ekipa.
Kljub težki zgodbi se Korenine končajo z upanjem. Je bilo to zavestno sporočilo?
Absolutno. Želel sem poudariti upanje v družinske odnose in v življenje. Ti otroci so sicer odšli kot hlapci in dekle, a so – razen tistih, ki so morali umreti – zaživeli, imeli življenje. Sporočilo je, da se je vredno truditi, včasih preskočiti težave, kolikor je mogoče. Vedno mora obstajati upanje.
Ste pri zgodbi črpali tudi iz resničnih dogodkov?
Da. Začetek zgodbe z Lizo Maroh in njenimi otroki temelji na resnični zgodbi. Hlapčevstvo sem želel posebej izpostaviti, saj so bile Haloze nekoč izjemno revno območje. V vsakem od Lizinih otrok sem videl nekoga resničnega iz teh krajev, saj poznam veliko zgodb ljudi iz tega okolja.
Pomemben del nadaljevanke je tudi glasba.
Res je. Zgodbo spremlja ljudska glasba, ki ima izvor v Halozah. Sodelovala je tudi moja vnukinja, ki študira glasbo. Glasba še vedno zveni haloško, a nekoliko sodobneje. Zelo simbolična je tudi špica nadaljevanke. Družino sem si zamislil kot drevo – sprva z eno samo živo vejo, to je Antonija. Ko začne iskati svojo družino, začnejo oživljati tudi korenine, na koncu pa je drevo spet polno in živo.
Kako kot avtor doživljate trenutek, ko zgodba prvič zaživi pred kamero?
Moram priznati, da sem bil po Na brazdah ljubezni izjemno presenečen. Kot glasbenik sem veliko nastopal v tujini, tudi v Avstraliji in ZDA, a nikoli nisem doživel takšnega odziva. Dobival sem pisma, darila za igralce – nekaj neverjetnega je bilo.
Že vrsto let delujete v ljubiteljski kulturi. Kakšno vlogo ima ta danes?
Odkar imamo občine, imamo neko zaščito, tudi finančno. Občine nam pomagajo, od države pa žal ne dobimo ničesar.
Kako naj bi država bolj prisluhnila ljubiteljski kulturi?
Pomembno je, da se za mlajše generacije ohranjajo zgodbe iz preteklosti. Da mladi vedo, kako je bilo nekoč, in s tem bolje razumejo svojo deželo. Tako se bogatimo. Denarja za kulturo je v državi dovolj, a se pogosto porablja za manj pomembne stvari.
Dejali ste, da ste kot drevo s koreninami na Dravskem polju. Kako vas domače okolje še danes oblikuje?
Sem lokalni človek. Rad ostajam v okolju, ki ga dobro poznam. Preučujem cerkvene kronike in knjige. Težko bi pripovedoval zgodbe iz krajev, ki jih ne poznam.
Kaj si želite, da gledalci po ogledu Korenin odnesejo s seboj?
Predvsem to, da v življenju nikoli ni dobro vreči puške v koruzo. Tudi ljudje, ki jih prikazujem v Koreninah, so bili na dnu – hlapci – pa se je našla pot v lepše življenje.
