Najpomembnejši sovražniki krompirja
Krompir je pomemben del prehrane, zato ga vrtičkarji radi pridelamo sami. Tako vemo, da ni obdelan z neželenimi snovmi. Za dober pridelek pa moramo prepoznati in pravočasno preprečiti morebitne težave.
Krompir spada med razhudnike, ki so rastline toplega poletja in vlažnih tal. Kadar so poletja nekoliko hladnejša, predvsem pa bolj vlažna, se pri njihovem varstvu lahko srečujemo s številnimi težavami. Pri pridelavi na domačem vrtu je preventiva zato izredno pomembna, saj nam kurativni pripravki, domači ali kupljeni, pogosto ne morejo veliko pomagati.
Glavni ukrepi
Na prvem mestu med preventivnimi ukrepi je gotovo kolobar, saj je to osnova za vsako zdravo pridelavo. Vedeti moramo, da bolezenske klice in tudi koloradski hrošč preživijo samo na rastlinskem materialu gostiteljske rastline. Ne glede na to, kako natančni smo pri spravilu, v zemlji vedno ostane nekaj obolelih delov rastlin. Na njih ostanejo tudi trosi in ostanki gliv, bakterij in seveda virusov, prezimi pa tudi koloradski hrošč. Na srečo krompir sam nase ni preveč občutljiv, zato je triletni razmik med sajenji razhudnikov na isto mesto dovolj širok. Vendar ne pozabite, da so sorodniki krompirja tudi paradižnik, paprika, jajčevec, pa celo andska jagoda in pepino.
Na drugem mestu med ukrepi je pravilno gnojenje. Mnenje, da je hlevski gnoj najboljše gnojilo za krompir, ne velja več. Vsekakor je krompir zahtevna rastlina za gnojenje in potrebuje veliko hranil, a gnoj med njimi ni na prvem mestu. Krompir prednostno gnojimo s kompostom! Uporabimo ga lahko do 15 l/m2, vendar mora biti res dobro preperel in tudi presejan. Če organski ostanki niso razpadli do humusa, bodo motili dober razvoj gomoljev, zato je res treba odsejati, odstraniti vse še ne povsem razpadle dele rastlin. To naredimo s sejanjem komposta, kar pa žal v praksi ponudniki komposta skorajda ne delajo več. Seveda je tudi gnoj primeren za gnojenje, a ga je treba v tla zadelati že jeseni.
Prav tako krompirju škodi kalij v obliki kalijeve soli (kalijev klorid). Pomanjkanje kalija, tudi zaradi preobilnega gnojenja z dušikom (organska gnojila) ali fosforjem, ki ga je na vrtnih tleh zelo pogosto preveč še od prej, pomeni, da bo imel krompir težave z boleznimi. Zato sama zadnja leta pogosto svetujem, da se krompirju ob gnojenju, ki ne sme biti preobilno, doda tudi 15–20 dkg/10 m2 kalijevega sulfata. Ta oblika kalija mu ustreza.
Prav tako krompir zelo slabo uspeva tam, kjer je bilo pred kratkim za izravnavanje nizkega pH tal apneno. Moje kolegice so že pred leti dokazale, da je apnenje še po dveh letih povzročalo močnejši pojav krastavosti.
Kakovosten semenski material
Pri pridelavi krompirja je zelo pomemben tudi izbor semenskega materiala in ravnanje z njim. V zadnjih letih sem opazila, da predvsem vrtičkarjem poskušajo prodati izredno majhne in pogosto že nakaljene gomolje. Opazujte enkrat sami kaljenje krompirjevih gomoljev. Videli boste, da na majhnih gomoljih zrastejo majhni, nežni in tanki kalčki. Na debelejših gomoljih pa so ti čvrstejši in bolj čokati. Taki bodo pozneje tudi stebla in rastline. Rastline iz prvih so tudi bolj občutljive za bolezni listov in koreninskega sistema. Iz tega sledi, da niso najbolj kakovostni semenski gomolji tisti, ki so majhni. Enako velja, ko sadimo in izbiramo seme iz lastnega pridelka. Svetujem, da pri nabavi semena v trgovinah izberete gomolje premera več kot 45–55 mm. Naj še povem, da sama močno odsvetujem uporabo doma pridelanih gomoljev za nadaljnjo pridelavo. Na njih se namreč prenašajo vse možne težave bodoče rastline.
Mnogim krompir začne kaliti že v skladišču. Pa mislijo, da ni nič narobe, če te kalčke potrgajo, saj poženejo novi. Prav tako jim pogosto trgovci prodajo nakaljen krompir z nasvetom: »Kar potrgajte te kalčke, saj zrastejo ponovno.« Pa ni povsem tako. Novi kalčki res zrastejo, a so tanjši in veliko jih je. Iz teh novih kalčkov pa zrastejo številna tanka, visoka stebla, ki se hitro lomijo, rastlina je močno zasenčena, zato pa tudi bolj občutljiva za bolezni in privlačnejša za škodljivce.
Rastline iz nakaljenih gomoljev imajo večjo možnost, da ostanejo zdrave. A nakaljujemo na svetlobi, najbolje pri temperaturah od 10 do 15 oC. Tako dobimo najbolj kakovostne kalčke.
Pa še en nasvet, kar zadeva semenski material, bi rada delila z vami. Semenski krompir se v trgovinah pojavi vsako leto bolj zgodaj. Včasih sem svetovala, da z nakupom raje počakamo, a danes sem mnenje nekoliko spremenila. Žal se namreč v praksi pogosto dogodi, da če počakamo, želenih sort pozneje ne dobimo več, posebno tiste, ki so odporne, hitro izginejo s trgovinskih polic. Prav tako je v času, ko so temperature primerne za sajenje krompirja, v trgovinah semenski material močno nakaljen, klice pa so predolge, svetle in krhke, najpogosteje tudi preveč poškodovane, da bi jih lahko rešili. Zato zdaj svetujem, da seme kupimo čimprej, a ga doma takoj damo iz vreče in razgrnemo v plitve zabojčke. Damo ga v temen, hladen in ne preveč vlažen prostor. Če pa začne kaliti, ga takoj prestavimo na svetlo, da dobimo kakovostne kalčke.
Ne prehitro
V zadnjih letih so postali mnogi vrtičkarji nestrpni. Verjetno so milejše zime krive, da se jim mudi s sajenjem, in pogosto opažam, da je v marcu posajen tako rekoč že ves krompir. To vsekakor ni dobro.
Pogosto je namreč vzrok propada prvih kalčkov tudi prehitro sajenje, nepravilno nadaljevanje in predvsem pozeba. Če želimo pridelovati do narave prijazno samo z naravnimi pripravki, potem hitro sajenje v premrzlo zemljo in sajenje v času, ko so še možne zimske temperature, ni priporočljivo.
Pozne sorte krompirja sadimo v primerno ogreto zemljo, to je vsaj 15 oC. Z zgodnjimi sortami, ko boste izkopali ves pridelek kot mladi krompir, pa lahko nekoliko bolj pohitite. Pa vendarle naj ima zemlja vsaj 10 oC.
Krompirjeva plesen
Krompir ima dva pomembna sovražnika, to sta krompirjeva plesen in koloradski hrošč. Seveda se pri uporabi domačega semenskega materiala hitro pojavijo še številne viroze, ki pa jih še ne moremo in ne znamo nadzorovati.
Na prostem imamo največ težav s krompirjevo plesnijo. Za njeno pojavnost morajo biti izpolnjeni nekateri pogoji, najpomembnejši je temperatura med 20 in 25 °C. Če se temu pridruži še dovolj dolgo omočen list, so razmere za nastanek krompirjeve plesni idealne.
Primerna razdalja med vrtninami je zato nadvse pomembna. Če je nasad dovolj zračen, je možnosti za hiter razvoj te glive manj. Tudi prvi kalčki zagotavljajo, da bo zeleni del rastline bolj zračen in ne bo pregost. Prav tako je seveda pomembno gnojenje. Če nas zanese in gnojimo preveč, predvsem z organskimi gnojili ali celo z dušikom, potem bo listna masa gostejša, razmere za razvoj bolezni pa ugodnejše. Kalij ima ravno obratno vlogo – rastline naredi odpornejše.
Ni pa vsaka lisa ali pega krompirjeva plesen, pogosta težava so tudi bakterijske pegavosti ali črna pegavost. Krompirjevo plesen prepoznamo in opazimo skoraj vedno najprej na listih. Najprej se povesijo, posivijo konice ali robovi listov. Potem se lise širijo po listu in listi se hitro posušijo. Skoraj vedno se pojavlja samo na delu posevka, tam, kjer je najbolj vlažno, kjer morda stoji voda, nato pa se po posevku širi naokoli.
Če pojav krompirjeve plesni dovolj hitro opazimo, je na manjših njivah način varstva tudi to, da okužen del pokosimo, listno maso odstranimo, preostale rastline pa pred širjenjem te bolezni zavarujemo z ustreznimi pripravki, najpogosteje so v ekološki pridelavi to bakreni pripravki. Če so gomolji v zemlji že dovolj debeli, preprosto pokosimo vso listno maso in pazimo, da se ne obrašča. Krompir bo v zemlji dozorel in ga izkopljemo nekje od 14 dni do tri tedne po košnji nadzemnega dela. Vsekakor pa moramo obolele zelene dele odstraniti, saj se z njih trosi, ki prenašajo bolezen, izperejo na gomolje. Tega pa si res ne želimo. Okuženi gomolji namreč začnejo hitro gniti.
Zgodnji krompir, ki ga ne boste skladiščili in ga nameravate pojesti takoj, ko gomolji povsem dozorijo, ne bo zbolel. Če pa sadite skupaj na isti vrt ali njivo zgodnje in pozne sorte, je treba vsaj z naravnimi pripravki (na prvem mestu z bakrenimi listnimi gnojili ali pripravkom iz sode bikarbone) zaščititi tudi posevke zgodnjih sort. Drugače bo tam leglo, začetek okužbe, ki je potem tudi na poznih sortah ne bomo mogli ustaviti. Zato svetujem, da so posevki zgodnjih in poznih sort krompirja ločeni. Ali pa se odločite in sadite samo res odporne pozne sorte. To je za tiste, ki si res želite zdravo pridelovati tudi krompir, obvezno.
Že prej sem omenila dvoje pomembnih obramb pred to boleznijo, to so bakreni pripravki in pripravek na osnovi sode bikarbone. Zakaj ravno bakrena listna gnojila? Na manjših površinah delujejo enako dobro kakor bakreni fitofarmacevtski pripravki, ki so sicer v ekološki pridelavi dovoljeni. A ti vsebujejo veliko več bakra, kar pa za okolje ni najbolj prijazno. Tudi pripravek iz sode bikarbone ima negativno delovanje na omenjeno bolezen. Seveda pa velja, da ne bo ustavil že močno napredovanega napada, zato moramo prej pokositi ali odstraniti obolele nadzemne dele rastline, s pripravkom pa poškropimo samo ostanke.
Obstajajo še drugi naravni oziroma ekološki pripravki, ki jih je priporočljivo uporabljati, ko so ugodne vremenske razmere za razvoj bolezni na krompirju. To so kamilični čaj, rmanov čaj, timijanov čaj, žajbljev čaj (uporabimo ga samo pri pojavu bolezni, ne tretiramo več kakor dvakrat zapored, da ne uničimo tudi koristnih mikroorganizmov v zemlji), pripravki iz čebule, česna, drobnjaka, bezga, preslice, deloma tudi razredčeno mleko ali sirotka. Vsi ti pripravki seveda delujejo samo preventivno, se pravi, da preprečujejo pojav bolezni.
Če se bolezen pojavi, je treba posevek z ustreznimi pripravki tretirati trikrat zapored v tridnevnem presledku. V ta namen v trgovini kupimo pripravke na osnovi preslice, sojinega lecitina in bakrene pripravke, svetujem pa uporabo bakrenih listnih gnojil.
Priporočljiva je tudi uporaba biostimulatorjev, še posebej izvlečkov iz morskih alg, ki okrepi rastline. Trenutno se na trgu dobi še en pripravek, sama mu rečem sorodnik sode bikarbone, to je kalijev hidrogen karbonat, ki rastline prav tako zelo okrepi in jim pomaga preprečiti okužbe.
Vsi omenjeni pripravki delujejo še na eno glivo, ki pa nima tako hitrega razvoja, zato na vrtovih ni nevarna – to je črna pegavost oziroma alternarija. Prepoznamo jo po značilnih rjavih lisah, ki so ostro ločene od zelene mase. Včasih jih obdaja še rumen rob. Alternarija ima lahko velike lise, v katerih vidimo koncentrične kroge, lahko pa se pojavi večje število manjših, temno rjavih, skoraj črnih peg. Ko opazimo eno ali drugo, uporabimo naštete pripravke.
Koloradski hrošč
Koloradski hrošč je najnevarnejši škodljivec krompirja. Verjetno ga pozna prav vsak, ki je kdaj že gojil krompir. Je približno centimeter velik hrošček, ki ima na pokrovkah rumeno-rjave črte, njegove ličinke pa so rdeče barve in zelo hitro povsem obgrizejo listje krompirja, še hitreje pa tudi jajčevca.
V nasadu krompirja in predvsem jajčevcev odstranite vse (morebitne) samorastnike, rastline, ki so pognale iz pozabljenih gomoljev lanskega leta. Na njih škodljivec tudi prezimlja. Zato je njegov napad še bolj zgoden. Prav tako odstranite te samorastnike tudi z bližnjih njiv ali gredic. Koloradski hrošč je slab letalec, a odlično hodi in do novih posevkov bo tudi peš prišel zelo hitro. Zato je tako pomemben kolobar.
Koloradske hrošče lahko obiramo, a ni treba prav vsakega posebej pobrati z roko. Pod napadene rastline postavimo odprt dežnik ali rjuho, rastline potresemo, da hrošče in ličinke stresemo z rastline, nabrane pa nato uničimo. Če niste pretiravali z gnojenjem in vam bo uspelo obdržati prve kalčke, takšno tresenje ne pomeni večjih težav, saj poganjki niso krhki.
Večje površine s krompirjem lahko tudi posesamo. Seveda ne uporabimo hišnega sesalnika, ampak sesalnik, s katerim jeseni sesamo listje. Vrečo lahko kar odstranimo, saj hrošče zmelje že mlinček, ki listje drobi. A v ta namen morajo biti krompirjeve rastline čvrste, čokate in ne pregnojene z dušikom. Sesanje je težje izvedljivo tudi pri rastlinah, ki so zrasle iz nadomestnih kalčkov, zato vedno stremite k temu, da ohranite prve, najmočnejše klice.
Če zaradi posebnih razmer sadite krompir vsako leto na isti njivi ali vrtu, vendar ne na isti površini, eno leto na enem delu, gredici, naslednje leto pa na drugi polovici, gredi, potem priporočam tudi tole: med gredo ali delom njive, kjer je rastel krompir lani, izkopljite jarek. Na njivi to lahko naredite s plugom, na vrtu pa vkopljite polovico plastične cevi z gladkimi stenami. Jarek na njivi obložite s plastično folijo, da bodo stene gladke. Kot sem že napisala, hrošček se seli po prezimovanju na nov posevek po tleh, peš. Če bo vmes jarek z gladkimi stenami, ne bo mogel čez, saj je slab letalec. Ali pa bo prišel na nov posevek veliko pozneje in včasih ne bo več delal škode. V jarkih pa ga boste lahko tudi pobirali.
Ob grede je priporočljivo posaditi tudi pelin, žametnice in predvsem kapucinke, ki jih hrošč ne mara in gre težko mimo njih do svoje gostiteljske rastline. Tla lahko zastiramo tudi s praprotjo, ki je zanj strupena.
Kaj pa, če vse prej našteto ne pomaga in ocenite, da vseeno potrebujete pomoč pripravkov? V tem primeru v trgovinah kupite izvleček drevesa neem azadirahtin, lahko tudi naravni izloček bakterij spinosad in pripravke z aktivno snovjo piretrin. Doma pa lahko pripravite pripravek iz listov rabarbare ali pelina. Učinkovitejši so, če jih uporabite na zelo mladih ličinkah.
Kot vidite, povsem nemočni niste, tudi ko se na krompirju pojavijo težave. A vendarle je za ekološkega vrtnarja najpomembnejša preventiva. To si zapomnite, ko vas bodo srbele roke in boste želeli krompir saditi prezgodaj. Bolje je to opraviti nekoliko za sosedom, kakor pa potem iskati ekološko rešitev, prijazno do narave, ki morda niti ne bo zalegla.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
