Shutterstock

PASTINAK SE PREDSTAVI

Pastinak uvrščamo med kobulnice (botanično) oz. korenovke glede na njegovo uporabnost. To je dobro vedeti predvsem pri načrtovanju kolobarja. Izhaja iz Sredozemlja, v naše kraje pa so ga prinesli Rimljani. Pred prihodom krompirja je bil vodilna zimska prehrana in so ga uživali celo kot krompir, ne samo v zelenjavnih jedeh, kot to počnemo danes. Njegov okus je nekje med korenčkom in peteršiljem, vonj pa mene spominja na luštrek. A ni tako močan. Sama ga, če ga le kje najdem, kar je redko, narežem med krompir in dam peči v pečico. Ne boste verjeli, kako popestri okus krompirja.

Shutterstock

Tako kakor pri peteršilju, so užitni njegovi listi in pozimi koren. Najboljši naj bi bil, ko malo premrzne. Pastinak tudi brez težav prezimi na prostem, zato ga niti ni treba jeseni izkopati.

Pridelava

Pastinak je vseeno sredozemska rastlina, ki pa žal nima najbolj rad niti poletne vročine. To pomeni, da ga ne sejemo prezgodaj. Nekje konec aprila pa je čas, da ga spravimo v zemljo. Žal se ne da pridelati sadik oziroma so koreni iz sadik zelo majhni in čokati. Ker pa je bistvo pastinaka prav v precej velikem korenu, torej vzgoja iz sadik nima smisla.

Me boste vprašali, zakaj je tako? Razlaga je preprosta: zaradi razvoja rastline od semena do pridelka. Pastinak, peteršilj in korenček po vzniku najprej naredijo prvi pravi list. To ste verjetno opazili. Potem pa se njihova rast povsem ustavi za dva do tri tedne. Mnogi, ki bolje opazujejo, postanejo že zaskrbljeni. Pa ni nič narobe. Rastline v tem času poženejo tanko, nežno korenino povsem do globine, kakor bo pozneje dolg sam koren. Ta korenina je seveda tanka in zelo nežna. Ko pride do dna lončka za sadike, se seveda rast ustavi. Koren je pozneje samo malo daljši od lončka, tega pa si seveda ne želimo. Enako velja pravzaprav za korenasti peteršilj in korenček. Izjema sta le listnati peteršilj in morda sorta korenčka Pariški, ki je zelo zgoden in okrogel. Iz istega razloga je prav tako nujno potrebno, da ostaja zemlja, kjer sejemo pastinak, vsaj en mesec ali več rahla tudi v globino.

Shutterstock

Pastinak, tako kakor vse kobulnice, ne mara gnojenja z gnojem ali ne povsem preperelim kompostom. Konica koreninice pač ne sme priti do nerazkrojene organske mase, drugače se razveja. Koreni pa so v taki zemlji krajši in čokati, površina ni gladka in ima veliko majhnih koreninic. Pognojimo lahko z domačim, preperelim kompostom, ki ima vonj samo še po zemlji, pa tudi videz je tak, kakor da imamo v roki zemljo. Nekje do 8 l/m² ga lahko dodamo. Sama bi potresla spomladi še nekaj lesnega pepela, največ do 0,5 kg/10 m².

Setev

Seme kali dokaj dolgo in potrebuje za dober vznik veliko vlage. Zato je potrebno zalivanje. Sama ga ne bi sejala prezgodaj, vsekakor pa bi ga sejala dokaj na gosto in raje pozneje preredčila. Ker seme hitro izgublja kaljivost, kupujte vedno svežega. Globina setve naj ne bo pregloboka, bolje bi bilo za setev s črtalom začrtati vrsto, potresti po vrsti nekaj zemlje za rože, posejati seme in potem vse skupaj samo z grabljami potlačiti, torej ne zakopati z zemljo. Vse skupaj tudi pokrijemo s kopreno, da ptiči semena ne pojedo pred vznikom. Imajo ga namreč zelo radi.

Seme je zelo smiselno pomešati s semenom redkvice, solate ali rukole. To so rastline, ki hitro kalijo, se dobro razumejo s pastinakom, predvsem pa bodo hitro nakazale vrstice, da jih lahko potem vzdržujemo brez plevela. Ob vzniku še dodatno prerahljajo zemljo, da pripravijo kalčkom pastinaka lažjo pot. Posebej kombinacija z mesečno redkvico je zelo priporočljiva.

Shutterstock

Poleg redkvice, rukole in solate so njegovi dobri sosedje še čebula, krompir, rdeča pesa, redkev, repa in špinača.

Nega poleti

Pastinak ne zahteva veliko nege. Če je prevroče, je smiselno zasenčiti posevek, saj ima pri visokih temperaturah manjše korene. A seveda je odločitev naša. Potrebno pa je namakanje. Seveda mora ostajati tudi zemlja ves čas rahla, to pa je glede zahtevnosti pastinaka tudi vse.

Poleti lahko, tako kakor peteršilju, trgate listje za sprotno porabo. A ne bodite preveč potratni s tem opravilom. Listi so namreč tovarna hrane, če jih potrgate preveč, bodo koreni jeseni manjši, kot se enako zgodi pri gomoljni zeleni. Morda pa lahko posejete večjo gredo ravno v ta namen. Liste lahko za zimo tudi posušite.

Skladiščenje

Pastinak brez težav prezimi na prostem, tudi pri višjih nadmorskih višinah. Ko listje porumeni, v res mrzlih krajih nanj nasujte seno, listje ali slamo. Kadar je zemlja odmrznjena, ga lahko izkopavate vso zimo. A pozor: spomladi, od marca, koreni začnejo poganjati stebla in imajo zelo prazen okus.

Lahko pa ga hranite v kleteh v pesku, žagovini ali zdrobljenem listju kakor vse druge korenovke. Tudi v zasipnicah se odlično obnese.

Zakaj pa bi pastinak sploh uživali?

Pastinak ali navadni rebrinec je, tako kakor vse kobulnice, bogat z eteričnimi olji. V nasprotju z njimi pa vsebuje veliko vitamina B, C, E, zlasti veliko je kalija, pa še nekaj drugih mineralov, kot so mangan, cink, v listih pa tudi magnezij in železo. V časih, kot jih doživljamo zdaj, bi bil res dobrodošla zelenjava, saj so to vse snovi, ki dvigujejo odpornost.

Shutterstock

Podobno kakor peteršilj deluje pastinak diuretično in pomaga izločati vodo iz telesa, s tem čisti naša telesa nečistoč, ki jih prinašajo napačna prehrana in stresno življenje. V ljudski medicini velja kot sredstvo za lajšanje in uravnavanje prebave – pastinak je namreč bogat s prehranskimi vlakninami, te hkrati zmanjšujejo raven holesterola v krvi in delujejo preventivno pred diabetesom. Eterična olja delujejo razkuževalno in spodbujajo črevesno floro.

Dovolj razlogov, da ga boste letos poskušali posejati?

PORTULAK NI PLEVEL

Azijske križnice, kot je rukola, sejemo in uživamo v hladnem delu leta s kratkimi dnevi. Pogosto jih poleti prav pogrešamo, saj bi tudi takrat radi v krožnik dali nekaj aromatičnega in pikantnega. Žal pa se poleti te križnice res ne obnesejo.

Shutterstock

Obstaja pa na srečo zanimiva alternativa – v poletni vročini lahko za podoben namen sejemo užitni tolščak ali portulak (Portulaca oleracea). Veliko bolje poznamo njeno cvetočo sorodnico, ki nam najbolj suhe in sončne gredice krasi več let, saj se zelo rada sama zaseje. Mnogi se jezijo na plevel s temnozelenimi, mesnatimi listi, ki se v velikih rozetah rad razraste na dobro pognojenih vrtovih in mu ravno tako rečemo tolščak. Pa sploh ne vedo, da je tudi ta užiten. Njegov žlahtnejši sorodnik, ki ga lahko sejemo na vrtu, pa ima večje in še bolj mesnate liste, ki so svetlejše barve. Tudi manj pogosto se zaseje sam. V Sredozemlju je trajnica, prezimi, v rastlinjakih ga lahko sejemo in pridelujemo še dolgo v zimo ali zgodaj spomladi posejemo v lončke ali multiplošče. Na prosto ga sejemo od sredine maja, izberemo najbolj sončna in sušna mesta. Ne potrebujete ga veliko, saj se res hitro in učinkovito obrašča.

Pridelava poleti

Shutterstock

Najprej poskrbimo, da bo gredica brez plevela. Pognojimo s kompostom 1–2 l/m², lahko pa ga posejemo tudi, ko izkopljemo krompir ali pospravimo zgodnje zelje, cvetačo ali brokoli. Tolščak ni v sorodu z našimi vrtninami, tako da je v kolobarju treba paziti samo nanj in na njegovega zimskega sorodnika, o katerem nekaj besed več pozneje.

Sejemo ga neposredno na stalno mesto, razdalja med vrstami naj bo 25 cm, v vrsti ga sejemo kar na gosto. Že po štirih tednih lahko prvič režemo mesnate, sočne liste. Imajo veliko vitamina C. Obiramo jih pred cvetenjem, lahko jih tudi sušimo. Listi imajo osvežilen, kiselkast in nekoliko slan okus.

Rastlina se odlično obrašča, zato jo lahko pridelujemo dolgo v jesen, vse do takrat, ko bodo dnevi sončni in topli. Uporabljamo jo kot špinačno zelenjavo ali kot dodatek k solatam, zeliščnim omakam in skuti. Meni je odličen v kombinaciji s paradižnikom.

Shutterstock

Rastlina deluje antibiotično, preprečuje skorbut, deluje diuretično za odvajanje vode, čisti telo in ga osvežuje. Listi so prav tako bogat vir maščobnih kislin omega-3, ki so zelo pomembne za preprečevanje infarkta in krepitev imunskega sistema. Čaj naj bi pomagal tudi proti bolečinam v želodcu in glavobolu, ne smejo pa ga piti nosečnic. Za čaj lahko uporabljamo sveže, pa tudi posušene liste.

Shutterstock

Ker je tako preprosta rastlina, o njem ni kaj veliko več povedati. Mogoče le še za konec – tolščak, portulak se dobro razume z jagodami, kolerabico, azijsko listnato zelenjavo, poletno redkvijo, mesečno redkvico, rukolo, solato in sladko koruzo. Odličen je tudi kot podrast kapusnicam, saj preganja številne škodljivce, tudi bolhača in kapusovo muho.

Zimski portulak (Claytonia perfoliata)

Shutterstock

Čeprav gre za sorodnico poletnega, užitnega tolščaka, je rastlina povsem drugačna. Ima nežne in mehke liste, v nasprotju s poletnim sorodnikom pa ga najbolj uživamo pozimi. Na prostem brez težav prezimi, v rastlinjaku pa ga v bistvu lahko tudi režemo celo zimo. Sejemo ga sicer lahko vse leto, a je zame najkoristnejši pozimi. Zato priporočam setev v oktobru na prosto in še v novembru v rastlinjaku. Ne gnojimo, saj je v zemlji zagotovo še dovolj hranil od pretekle vrtnine, ne glede na to, katera je bila. Sejemo ga dokaj blizu skupaj, med vrstami naj bo dovolj prostora za grebljico ali rahljalnik, v vrsti ne redčimo.

Kali zelo hitro in množično. Dobro se obrašča, zato le redno režite njegove nežne liste, ki so srčasti, drobni, vsebujejo pa veliko vitamina C, seveda tudi klorofila in s tem za zimo zelo pomembnih koristnih snovi. Ne potrebujejo pa posebne nege.

Shutterstock

Čeprav menim, da mora biti poglaviten del naše prehrane to, kar so jedli že naši predniki, je nekaj zanimivega in drugačnega vedno dobrodošlo. Sicer pa so opisane rastline v bistvu naši predniki že uživali, zakaj jih ne bi znova tudi mi.

Miša Pušenjak