Profimedia

Čeprav se zdi, da patološki lažnivci pred sogovornike lahkotno nizajo laži in jih razpletajo, kot bi razvijali klopčič volne, njihova čustva še zdaleč niso tako brezskrbna. Za njihovim karizmatičnim obrazom pripovedovalca fantastičnih zgodb in sijajnih dosežkov se namreč skriva vse kaj drugega kot podoba, ki so jo ustvarili. V strahu, da bi mehurček iluzije počil, se zapletajo v vedno nove laži, vse dokler jih okolica ne razkrinka. Potem se umaknejo in zablestijo nekje drugje, med ljudmi, ki jih še ne poznajo …

Ozadje patološkega laganja

Kaj natanko posameznika privede do patološkega laganja in ustvarjanja podobe, ki ne obstaja? Slednje nam je razložila psihoterapevtka dr. Andreja Pšeničny, univ. dipl. psih, ki pravi, da znanstveniki iščejo vzroke za tovrstno vedenje tako na organski kot psihološki ravni.

Profimedia

»Določena patološka stanja možganov, kot je na primer demenca, lahko sprožijo tudi patološko laganje, vendar pa gre pri večini predvsem za psihološke vzroke. Predvsem gre za ohranjanje identitete in obrambo pred realnostjo, kadar se tak človek sreča z vsebinami, ki so preveč boleče ali povzročajo preveč tesnobe, da bi se lahko z njimi spopadel. Zato se obrambno zateče v lažno predstavo o sebi in svojem življenju (‘lažni jaz’), saj te zgodbe pogosto osebo prikazujejo kot uspešno na določenih življenjskih področjih, na primer poslovno, ljubezensko, za tem pa se skriva nizko samovrednotenje.«

Patološko laganje kot del osebnostnih motenj

Patološko laganje (imenovano tudi pseudologia fantastica) se v klinični praksi pogosto povezuje z določenimi osebnostnimi motnjami, kot so narcistična, antisocialna in mejna osebnostna motnja, čeprav patološki lažnivec ne potrebuje nujno uradne diagnoze, da bi razvijal tovrstne vzorce. Raziskave kažejo, da se začne takšno vedenje pogosto že v mladosti – kot način pridobivanja pozornosti, občutka sprejetosti ali bega iz zanemarjajočega okolja.

Profimedia

Brez krivde, brez sramu

A laž ima kratke noge in patološki lažnivec se slej ko prej ujame v svojo zanko neresnic. Zdi se, da poprej o tem niti ne razmišlja preveč. Kako to, da je laganje tako lahkomiselno, ga mar ne spremlja strah, da bi ga razkrinkali? Kot pojasnjuje Pšeničnyjeva, je ravno tu srž zapletanja v laži – patološki lažnivci se namreč ne zavedajo posledic svojega laganja, saj sploh ne pomislijo na to, da so lahko razkriti.

Zanimiva je tudi razlaga psihoterapevtke, da patološki lažnivec ob razkrinkanju ne čuti krivde ali sramu, kar je lahko povezano s pomanjkljivo razvitim občutkom za odgovornost, s čustveno otopelostjo ali pa s tem, da si v trenutku razkritja hitro ustvari novo zgodbo – in nadaljuje z igranjem nove vloge. Na zunaj delujejo prepričljivo, a v sebi živijo v stalnem notranjem kaosu, ki ga z lažmi skušajo obvladati.

Kaj lahko storimo, če imamo opravka s patološkim lažnivcem?

Čeprav je skušnjava, da jih razkrinkamo, pogosto močna, je morda bolje, da ohranite previdnost. Takšni posamezniki namreč pogosto niso dovzetni za soočanje z realnostjo, resnica pa jih lahko dodatno potisne v obrambne mehanizme, kot sta izogibanje ali agresija. V primeru, da gre za bližnjega sorodnika ali partnerja, je smiselno poiskati strokovno pomoč, saj samo zunanji opazovalec redko lahko spremeni globoko zakoreninjen vedenjski vzorec.

Morda vas zanima še:

Laži so pogosto del vsakdana družbe. Kaj pa, če nam nekdo daljše časovno obdobje pred oči slika zgodbo, ki sploh ne obstaja? Podrobno življenjsko zgodbo, ki se ni nikoli odvila? O tem smo se pogovarjali s psihoterapevtko dr. Andrejo Pšeničny, univ. dipl. psih., ki nam je tekom klepeta pokazala, kaj se skriva za zaveso patoloških lažnivcev in nas popeljala v nekoliko drugačen svet. KLIKNITE TUKAJ.

Profimedia