Marjan Travnik

Ožjo družino Marka Vozlja – ženo Tino in njuni hčerki Mašo in Zalo – smo skozi leta njegovega glasbenega ustvarjanja imeli priložnost spremljati, manj znano pa je o Markovi primarni družini, na katero je zelo navezan: »Z bratom Igorjem sva zelo povezana, navezana in ponosna na najino mamo Metodo in ata Branka. On prepeva v domačem pevskem zboru že več kot 60 let in je temu predan s srcem in dušo. Ne zamudi nobenih vaj in se veseli vsakega nastopa, kljub temu da je pred tremi meseci dopolnil 87 let.«

osebni arhiv

Oče se je Marku že nekajkrat pridružil tudi na odru, v zaodrju pa tudi mama, ki za ekipo poskrbi z domačim zavitkom: »Glasba in trdo delo sta prav gotovo eden od receptov za lepo in dolgo življenje. Z velikim veseljem sem oder že delil z očetom in bilo je nepozabno. Seveda pa je za svoje tri fante vedno skrbela ter nas še danes podpira in razvaja s svojimi kulinaričnimi dobrotami in nasploh naša draga mama Metoda. Lahko rečem, da smo povezana družina, ki se ob praznovanjih, praznikih in skupnih nedeljskih kosilih rada druži kar nekajkrat v letu. Takrat je vedno veselo, glasno in vse skupaj spominja na prizor družinskega srečanja iz kakšnega italijanskega filma. Naša družinska srečanja so vedno vesela in glasna, le petja je bolj malo. Zapojemo kako pesmico ob rojstnodnevni torti, to pa je to. Mogoče zveni vse skupaj kot rek o kovačevi kobili, a naj povem, da ima večina sorodnikov tako po Tinini kot po moji strani čudovit posluh in zelo lepe glasove in to velja tudi za Zalo, Mašo in Tino. Ko in če bo prišel čas, boste to tudi slišali. Ne glede na to, da na skupnih srečanjih ne prepevamo, pa se imamo neizmerno lepo in res lahko iz srca povem, da sem srečen, ponosen in vesel, da imam tako družino. Sreče se ne da kupiti ne izmeriti, srečo lahko le živiš in si želiš, da stanuje tu pri nas.«

Marko je zelo navezan tudi na svoj domači kraj: »Majhno, a zame najlepše mestece v Sloveniji, Višnja Gora, je kraj, kjer sta rojena oba starša in tudi midva z bratom. Tu smo si vsi ustvarili svoje domove in živimo zelo blizu skupaj, tako da se seveda skoraj vsak dan videvamo in obiskujemo. Mama in ata sta oba polna energije, veselja in volje in nam še vedno priskočita na pomoč, če je to potrebno, seveda pa tudi mi njima.«

Delo je vrednota

Ob dve leti mlajšem bratu Igorju ima Marko še eno polsestro: »Imam še deset let starejšo polsestro Branko po očetovi strani. Vsi skupaj imamo lepe odnose. Branka sicer nikoli ni živela z nami, smo se pa družili v otroštvu in ostali povezani vse do danes.« Pevec pravi, da sta bila z bratom deležna stroge in poštene vzgoje, zgled pa sta imela v delavnosti in marljivosti staršev: »Pred približno 40 leti sta starša ustanovila podjetje Vigo, ki se ukvarja z izdelki za lepše in brezskrbno življenje naših štirinožnih ljubljenčkov. To je majhno družinsko podjetje, ki kljub vsem turbulentnim časom, zakonodajam in menjavam držav in vlad posluje še danes. Oba starša sta še vedno vpeta v to delo, kar jima nedvomno daje dodatno moč in življenjsko energijo. S svojim zgledom in delom sta nama z bratom pokazala in dokazala, da je delo vrednota in da se na koncu vse poplača. Da moraš v življenju znati prevzeti odgovornost za svoja dejanja in tudi, če je še tako težko, povedati po resnici in ne prelomiti dane besede. Vse to je po mojem mnenju ključnega pomena za srečo posameznika in celotne družbe. Te vrednote skušava s Tino prenašati tudi na Zalo in Mašo.«

osebni arhiv

Marko se je v svojem otroštvu priučil tudi vseh gospodinjskih opravil: »Ker v družini ni bilo deklet, sva morala z bratom poprijeti tudi za hišna dela, ki so takrat veljala bolj za domeno deklet. Vsako soboto je sledilo generalno pospravljanje hiše in vsako nedeljo generalno pospravljanje kuhinje. Tudi kuhati sva se naučila dokaj hitro. Vzrok za to so bile poletne počitnice. V Višnji Gori imamo še danes mestno kopališče, tam smo mladi preživeli najlepša leta naših poletnih počitnic. Najina mami je prišla iz službe ob dveh popoldan, in ker so bila skupna kosila obvezna, bi trajalo do pete ure, da bi ona skuhala, da bi pojedli, da bi midva pospravila in na bazenu bi bila šele ob pol šestih popoldan, ko bi bilo že vsega konec. In tako sva se počasi po maminih navodilih naučila kuhati. Nekaj minut po drugi je bilo kosilo na mizi, ob treh pa midva s prijatelji na bazenu. Volk sit, koza cela in midva mala 'masteršefa'! Seveda je na začetku veliko predpriprave hrane naredila mami že večer prej, a počasi sva prišla od pomočnika in lupilca krompirja do glavnega kuharja.«

Sorodniki družine Štraus?

Nihče v njihovi družini sicer ni glasbeno izobražen in se ni ukvarjal z glasbo, je pa Markov oče velik ljubitelj petja in Marko meni, da je ravno po njem podedoval to strast. Če vendarle ni tudi kaj v genih, saj še doda: »Naj pa omenim, da je bil moj praded oziroma mamin dedek Jožef Erjavec sin Katarine Štraus, guvernante na gradu Podsmreka pri Višnji Gori, ki naj bi bila sorodnica znamenitih avstrijskih skladateljev, tako da je tudi po mamini strani preskočil kak glasbeni gen.«

Eno zadnjih velikih družinskih praznovanj, ko se je dobila vsa širša družina in družinski prijatelji in na katerega imajo še danes lep spomin, je bilo praznovanje zlate poroke Markovih staršev pred osmimi leti: »Zlata poroka pomeni 50 let skupne življenjske poti. Vse sta organizirala sama. Obnovila sta svoje poročne zaobljube pred oltarjem in nato smo imeli svečano kosilo in sproščeno zabavo v Hotelu Dolenj'c pri Novem mestu. Bilo je enkratno in več kot 80 povabljencev oziroma svatov jima je zaželelo še na mnoga srečna skupna leta. In ker čas tako veselo hiti, si seveda vsi želimo, da se že čez dve leti spet snidemo na njuni 60. obletnici poroke.«

Sicer pa so praznovanja vseh rojstnih dni za Vozljeve lepa priložnost za druženje in tkanje še močnejših družinskih vezi: »Tako v družini moje žene Tine kot v naši družini so praznovanja rojstnih dni in drugih obletnic tradicija, ki sva jo z veseljem prenesla tudi v najino družino. To se nama zdi lep zgled in popotnica, za dinamiko medsebojnih odnosov tudi za najini hčerki Zalo in Mašo. Lepi odnosi, spoštovanje starejših, pomoč pri ustvarjanju takih dogodkov je nekaj neprecenljivega, saj to otroka spremlja že od mladih nog in mu daje občutek pripadnosti, ljubezni in vrednot. Ravno letos bomo imeli kar dve okrogli obletnici, ki ju bomo proslavili še posebno bučno. V septembru praznujeva s Tino 20 let poroke, novembra pa Tino čaka rosnih 25 na 25 podlage. Vedno najdemo vzrok za veselje, druženje in zabavo.«