Sašo Švigelj

Sofija Črnivec je prvi bend ustanovila že v osnovni šoli. Zdaj srednješolka umetniške gimnazije uspešno pelje svojo glasbeno kariero naprej, skupaj s člani skupine Sophy & The Engineers pa je izdala prvo zgoščenko z desetimi skladbami, ki so jo poimenovali Che ratta.

Sašo Švigelj

»Sofija je bila že od mladih nog bolj kot ne igralka. Za glasbo ni kazala nobenega zanimanja. Vsak večer sva čas pred spanjem preživela ob pripovedovanju domišljijskih zgodb, ki sva si jih sproti izmišljevala, predvsem jaz, Sofija pa je odlično sodelovala,« se spominja Blaž Črnivec.

»Glavni lik Zmetko je počel marsikaj in vedno poskrbel za kakšno presenečenje, v katero so bile vključene različne živali. Namesto da bi Sofijo te pravljice uspavale, je kot sova gledala v strop, spalo pa se je bolj meni kot njej. Morda je bil to razlog, da je že zgodaj začela oboževati knjige.«

Sofija pojasni: »Pri devetih letih sem začela z navdušenjem brati knjige, a to niso bile slikanice, temveč že kar konkretno debele knjige, ki sem jih požirala. Začela pa sem kazati tudi zanimanje za glasbo. Želela sem igrati harfo in šla tudi na sprejemne izpite, a nisem bila uspešna, zato sem se začela učiti igrati klavir.«

S tem pa je v tistem času prišel tudi njen navdih za pisanje besedil in glasbe. »Na klavir sem nekaj zaigrala in hkrati se mi je v glavi porodilo besedilo, ki sem ga takoj zapisala, da ga ne bi pozabila. Tako se je rodila ideja, da ustanovim svoj bend. Takrat je bilo res noro, saj sem se iz Zadobrove z mestnim avtobusom na vaje vozila v Notranje Gorice, za nameček pa s seboj nosila še klaviature. Potem pa se mi je nenadoma porodila ideja, da bi igrala kitaro, in ker je moj tati kitarist, sem mu to tudi povedala. Rekel mi je: 'Tam imaš kitaro, pa igraj.' Na kitari sem tako popolni samouk.« Blaž prizna, da ni mogel skriti presenečenja, ko je prišla s to idejo do njega. »Čez kakšen mesec je že znala zaigrati osnovne akorde, česar, po pravici povedano, nisem pričakoval, in potem je kar steklo.«

Sašo Švigelj

Ker je Sofijo tako prevzela ljubezen do glasbe, se je vpisala na Konservatorij za glasbo in balet. »Žal pa je bilo mojega navdušenja kmalu konec, saj se na tej šoli enostavno nisem počutila dobro. Oziroma še huje, glasbo sem začela sovražiti. Staršema sem povedala, da ne želim več obiskovati konservatorija, vendar nad tem nista bila preveč navdušena.« To potrdi tudi Blaž. »Res je bilo presenečenje in sprva smo vztrajali, da mora nadaljevati. A smo tam okoli novega leta ugotovili, da res ne bo šlo in da vse skupaj nima smisla, zato se je prepisala na umetniško gimnazijo, kar je bila zelo dobra odločitev.«

Sofijo je hitro spet zagrabila glasbena ustvarjalnost in začela je ustvarjati. »Čeprav se na gimnaziji nisem odločila za glasbeno, temveč za umetniško smer, se je zanimanje za glasbeno ustvarjanje spet vrnilo. Takrat se je spet povrnila želja, da bi igrala v bendu, kar sem zaupala tudi tatiju, ki mi je pri tem pomagal. Najprej je angažiral bobnarja Maksa, pa soseda kitarista Anžeta, bas kitarista Erika, Blaža, ki igra na klaviature, in saksofonista Nina, za spremljevalni vokal skrbi Eva, tu pa sem še jaz kot vokalistka. Seveda ne smemo pozabiti niti na mojega tatija, ki je kitarist in naš producent. Skupino smo poimenovali Sophy & The Engineers. Odlično smo se ujeli, jaz pa sem dobila neverjetno moč za ustvarjanje. Svoje komade sem najprej predstavila tatiju in kdaj me je prav jezilo, ker ni imel nobenih komentarjev. Kadar je dal kakšno pripombo, pa je bila ta iskrena in tako je še danes. Všeč mi je, da pove tako, kot misli, in stvari ne olepšuje. Kmalu se je nabralo dovolj skladb in tako je nastal naš prvi album, ki smo ga poimenovali Che ratta. S tem smo mislili nekako v stilu, posnamemo, in če bo uspelo, bo to to. Nismo potrebovali prav veliko časa, saj smo vse skupaj posneli v enem samem dnevu. Potem pa je prišlo na vrsto še snemanje videospota za pesem Ego, ki sem ga v vsega skupaj dveh dneh posnela skupaj s sošolci z umetniške gimnazije, kjer smo si sposodili tudi potrebno opremo. Z izdelkom smo zadovoljni, prav tako pa tudi, ker nas je vse skupaj stalo tri pice.«

Sašo Švigelj

Blaž je na Sofijo zelo ponosen, a ji pusti, da sama oblikuje svojo glasbeno pot. »Podpiramo jo vsi in v razširjeni družini se odlično razumemo. Ko je bila Sofija stara sedem let, sva se namreč z njeno mamico razšla. Ustvaril sem si novo družino, v kateri je imela tudi partnerica tako kot jaz dva otroka. Sofija in Tija sta zdaj stari 18 let in sta najboljši prijateljici, Leonard in Lara pa imata 14 let. Pred tremi leti pa se nam je pridružil še Žak, otrok, ki ga imava z zdajšnjo partnerico. Otroci en teden živijo pri naju, drugi teden pa pri drugem staršu in moram priznati, da vse skupaj kar dobro koordiniramo. Prejšnji mesec smo se imeli res odlično, saj smo vsi skupaj uživali na potovanju na Tajskem.«

Sašo Švigelj

Sofija se vsakega nastopa z bendom zelo veseli, kot gostja pa je nastopila že tudi z Rok 'n' Bandom. Kot pravi, z očetom o snemanju kakšnega dueta sicer še ne razmišljata, vendar pa bi bilo smiselno, da bi razmišljala po načelu 'nikoli ne reci nikoli'.