Prejšnji dve leti je bil v modi rožnati plamenec, flamingo. Zdaj pa se je kot rahlo kičast dodatek notranjemu oblikovanju nenadoma pojavila monstera.

V Sloveniji deluje šola, v kateri se otroci ne učijo zgolj borilnih elementov, temveč tudi spoštovanja in potrpežljivosti.

Poljub ima veliko moč.

Kimčii je fermentirano zelje, najslavnejša korejska jed.

Končno poročena! Po letu dni intenzivnih priprav je »naša« poroka pod streho. Ura je polnoči in člani družine Pereira skupaj z ženinom in nevesto utrujeno in tiho sedijo za mizo. Svatje, bilo jih je okoli 850 (ja, prav ste prebrali – osemsto petdeset!), so že zapustili prizorišče na prostem, kjer je bila poročna zabava. Ostali smo sami. Tišino pretrga nevestino tiho jokanje. Kmalu se ji pridruži mama, moja prijateljica Maria. Trenutek je zelo čustven. Livnell, naša nevesta, zdaj zares zapušča dom. Od danes naprej je Jaysonova žena, naloga, ki jo bo verjetno opravljala do konca življenja.

V neposredni bližini Šoštanja, obremenjenega z industrijskimi objekti, nas preseneti skoraj idiličen prizor. Na blagem pobočju hriba stoji čudovit dvorec Gutenbuchel. Skoraj je že skrit med gostim drevjem v parku in okolici. Morda je zato videti še bolj čarobno. In obiskati ga je pravo doživetje. Še bolj, če spoznamo njegovo zgodovino.

Na odboru za obrambo je razkačena ministrica za obrambo precej trdo položila na mizo par čevljev, takšnih, ki jih nosijo vojaki pozimi.

Zakaj smo ženske še vedno nezadovoljne s svojim položajem? Še vedno smo plačane manj, še vedno opravimo več neplačanega dela in na starost smo še vedno, če ne celo čedalje bolj, ogrožene. Kaj se je spremenilo na bolje in kaj na slabše od časov, ko smo rekli, da za vsakim uspešnim moškim stoji ženska, ki ga podpira, in za vsako uspešno žensko stojijo vsaj trije moški, ki jo ovirajo? O vsem tem smo se pogovarjali z dr. Tanjo Rener, profesorico sociologije družin, raziskovalko na področju študij mladine in ženskih študij na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani.

Z vsakim korakom proti temni strugi umorjenega potoka so oljnate srage na površini vse očitnejše. Pred največjo okoljsko katastrofo v naši zgodovini česa takega v Tojnici niso videli. »Še danes ni tu notri ničesar živega,« s turobnim pomigom proti črnikavi vodi pojasni Bernarda Kropf. »Prej si poleti z roko z lahkoto ulovil žabo. Bilo jih je toliko, da si samo segel noter in si že držal kakšno – sin se je cela poletja pritoževal nad njihovim neskončnim regljanjem. No, danes ni tod okoli še vedno nič živega. Celo komarjev ne.«