Ne spoznam se na pravo. Malce več vem o pravičnosti.

Vse od kulturnega praznika se vrstijo kritike na račun ministra za kulturo Peršaka, da niti ne obujamo spomina na sramotno izjavo gospodarskega ministra Počivalška, ki je očitno bleknil to, kar si misli veliko ljudi: umetniki so brezdelneži, lenuhi in paraziti. Kulturnemu ministru, ki je bil zaradi nestrinjanja z Nacionalnim programom za kulturo 2018–2025 pred kratkim pozvan k odstopu, kulturniki zamerijo ne le porazen finančni položaj, temveč tudi njegovo tišino. Po državi se nemoteno širi in celo spodbuja sovražna gonja proti umetnosti, ki je baje itak ne potrebujemo. Komu mar za brezdelneže!? Nas pa je zanimalo, kako umetniki dandanes sploh še preživijo. Kaj počnejo, kako krvav je njihov vsakdanji boj za preživetje.

Zakaj pozimi ščitnica slabše deluje.

Predsednik vlade: Res smo dobri. Visoka gospodarska rast, brezposelnost pada, revščina se zmanjšuje, BDP in plače rastejo. Ja super, res.

Življenje vedno najde poti in priložnosti, ki so podobne čudežu. Na začetku nosečnosti je mlado žensko zadela možganska kap. Zdravnikom je postalo jasno, da je boj za njeno življenje izgubljen. Obenem so že skoraj izgubili upanje tudi za oba otroka v njenem telesu, a usoda je hotela drugače …

Iben Dissing Sandahl, danska psihoterapevtka, ki je dolga leta delala v njihovem šolskem sistemu in kot družinska terapevtka, ter Jessica Joelle Alexander, ameriška mama, poročena z Dancem, sta trinajst let proučevali danski način vzgoje otrok in napisali knjigo Vzgoja po dansko. Zakaj? Zato ker veljajo Danci že več kot štirideset let za najsrečnejše ljudi na svetu. Kako jim to uspeva? Njihova filozofija in način vzgoje veljata za pomembno zapuščino, ki se prenaša iz roda v rod. V čem se njihova vzgoja razlikuje od sodobne slovenske (in nekdanje dobre stare balkanske) vzgoje otrok?

Številne Kitajke menda sploh ne poznajo menopavznih težav. To trditev je zaslediti na spletu, resda tudi ob oglasih za to ali ono sredstvo, ki izvira z Daljnega vzhoda. Ali to drži? Kaj naj bi bila njihova skrivnost? Preverili smo pri zdravnikih tradicionalne kitajske medicine.

Sladkorna bolezen je postala prava epidemija in skoraj v vsaki družini se zgodi, da kateri od članov zboli. Gospodinji ali gospodinjcu, ki skrbi za prehrano (pa če je bolnica ona oziroma on ali kateri od družinskih članov), se zastavi zelo zapleteno vprašanje – kaj naj sploh kuham, kaj bo z zajtrki, če so kruh in kaše prepovedani, bodo obroki za diabetika pusti in neokusni, bomo poslej kuhali za vsakega posebej? Seveda ne, le priučiti se moramo nekoliko drugačne kuhe in poučiti o sestavi živil, kar bo koristilo vsej družini. Okusom priljubljenih jedi se ne bomo odpovedali, le čemu?

Zemljevid Slovenije je za tiste z nekaj več domišljije podoben kuri, ki jo strašno radi uporabljamo, kadar bi radi povedali kaj ironičnega ali celo grdega o naši ljubi domovini.

V zavetju Kamniško-Savinjskih Alp, v Potočah nad Preddvorom, stoji že dolga leta pravcati grad in ob njem dom za starejše občane. V njem prebiva tudi pesnica Neža Maurer. Povabili smo se na obisk. V sobi 309 sta naju pričakali s hčerko, klovneso in pisateljico Evo Škofič Maurer. Sedeli sta vsaka na svojem koncu postelje in se pogovarjali. Tako lepo ju je bilo opazovati. Kakšna dota je za hčer videti veselo mamo, še polno želja in idej. Mamo, ki se ne pritožuje nad osebjem, pa čeprav je v domu upokojencev. Radostno mamo. »Ne da se pomagati: če je človek srečen, je srečen,« je rekla. Oseminosemdeset let je že na tem svetu. Še vedno pesni, plete in pije kokakolo.

Prejšnji teden nas je oblivala kurja polt ob pogledu na fotografije podrtih hiš v Kostajnici na Hrvaškem. Zaradi razmočene zemlje je plaz v hipu podrl kar osem hiš in samo predstavljamo si lahko gorje njihovih lastnikov. Ob pretresljivem dogodku smo se začeli spraševati, ali se zaradi spremenjenega podnebja, ki nam pošilja vedno več padavin v kratkem obdobju, lahko zgodi, da bodo začela drseti tudi območja, ki prej sploh niso bila ogrožena. Pogovarjali smo se s strokovnjaki.

Tilen Berdnik je bil do prvega januarja 2014 mlad fant, ki je kot njegovi vrstniki hodil v šolo, oboževal vse, kar je dišalo po bencinu, rad priskočil na pomoč in se zabaval. S prijatelji so novo leto pričakali na pohodu na grad Lindek, dobro so se imeli in kovali načrte za leto, ki se je ravno začelo. Dvajset minut čez polnoč je poklical svojo mamo in ji voščil novo leto, pri čemer je stal na grajskem obzidju. Nenadoma se je kamenje odkrušilo in omahnil je več metrov globoko. Ko se je zbudil po operaciji, so ga soočili z resnico, da ne bo nikoli več hodil. Danes pogumni 21-letnik se je z mladostno zagnanostjo lotil uresničevanja svojih ciljev – zdaj kljub temu da je na invalidskem vozičku, kot voznik avtovleke pomaga ljudem, ki jim jo je zagodel jekleni konjiček.