Pexles, Jana

         Na listu papirja sta bili namreč dve ikoni, na eni je pisalo »oznanila«, na drugi pa nič. Zdaj sem že toliko izobražena, da vem, da je treba tisto reč skenirati s telefonom in potem se ti sporočilo odpre – ali pa tudi ne. Morda ti telefon sporoči, da je treba opraviti še nekaj zapletenih operacij, in imaš že po prvem neuspešnem poskusu vsega dovolj. Si predstavljam priletno mamko, ki priraca tja gor, da bi videla, kaj se bo v cerkvici dogajalo, in prebere »oznanila«, zraven pa nekaj nerazumljivih hieroglifov. Naj me vrag, če ne bo mastno zaklela.

           Takšne reči me zmeraj spomnijo na moje boje  s telefoni, najprej mobilnimi ali kako se jim je že reklo, potem pa s pametnimi. Svojega prvega pametnjakoviča sem kupila neko deževno soboto, ko v komunikacijskem centru ni bilo nikogar razen mene in treh mladeničev, ki so zrli vame z neprikrito grozo. Na pomoč, hočem koga svojih let!  Očitno imajo  mladi operaterji ali kaj so že specialne antene za detektiranje kokoši, kot sem jaz? In so me zato tako prestrašeno gledali, ker so slutili, kaj bom hotela od njih? Ali bolje rečeno, sploh nisem vedela, kaj bi rada.

      V omenjenem centru so me popeljali po galeriji pametnih telefonov in mi sporočili,  da imam pravico do novega po precej znižani ceni, če nameravam še naprej ostati njihova naročnica. No, prav, sem rekla in zahtevala od  prodajalca, da mi na telefonu pokaže vse, kar me zanima. Vse???!!! Precej razkurjen mi je kazal, kje je kaj in kaj tisto čudo premore, potem je moral nujno na stranišče in me je prepustil še bolj tečnemu kolegu, ki je namigoval na omejenost mojih intelektualnih sposobnosti. Kmalu po tistem, ko sem zapustila omenjeno svetišče, prepričana, da vse vem, me je nekdo klical. Super, sem si rekla, bom lahko takoj preizkusila to reč. Na zaslonu mojega pametnega šita so se pojavljali nekakšno krogci, tapkala sem po njih, kot mi je bilo naročeno, ampak telefon je še naprej grdo zvonil  in se zraven tresel, in če sem prav slišala, me je zmerjal, da sem butasta in naj že sprejmem klic. Potem je odnehal, na zaslonu pa se je pojavilo ime klicatelja, ki sem ga že dolgo pričakovala. Sedla sem na betonsko ograjo (bilo je malo pod ničlo) in skušala klic vrniti – a se je pametni telefon odločil, da me ima za tisti dan dovolj.  Karkoli sem pritisnila, se je izkazalo, da nima s klicanjem nobene zveze.  Besno sem šla domov in tam hotela prebrati navodila, ampak jih seveda ni bilo. Poišči jih na spletu, je pisalo. In sem jih našla, razumela pa ne prav veliko, razen tega, da lahko sežem  s svojim telefonom v vesolje. Jaz pa bi rada telefonirala samo v sosednjo ulico!

            Med preučevanjem navodil je moj pametni telefon kar sam telefoniral naokoli, pošiljal sporočila in gledal filme ter praznil baterijo.  Vrnila sem se v dotični center in mladeniča (dva sta se očitno skrila) obstreljevala z vprašanji, zakaj ne dela elektronska pošta in zakaj ušiva naprava kar naprej zahteva nekakšne račune, saj je telefon vendar plačan. Zunaj je še zmeraj deževalo, državljani očitno niso imeli nobene potrebe po obisku telekomunikacijskega centra, torej sem bila še zmeraj edina stranka in mladenič ni imel nobenega izgovora, da se mora ukvarjati tudi z drugimi. Tako je odgovarjal na moja pametna vprašanja o pametnem telefonu. Ko sem končno odšla, je za menoj zaklenil vrata, čeprav delovnega časa še ni bilo konec. No, potem sem se na tega vraga nekako navadila, čeprav po ljubeznivem mnenju svoje družine uporabljam kakšna dva odstotka tistega, kar ponuja telefon. No, ampak tisto ikono na cerkvenih vratih pa le znam razvozlati.    

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 15, 15. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.