Šimen Zupančič/Zarja

Sodeloval je pri začetkih in nadaljevanju zgodovine sodobne joge na Zahodu, pa vendar je večini ostal neznan. Pogosto so ga imenovali slavni anonimnež, saj ga, čeprav je jogo poučeval številne znane osebnosti, slava in življenje v soju medijskih luči nista zanimala in je raje ostajal v senci. Prihaja namreč iz zelo znane francoske umetniške družine in je bil medijske pozornosti deležen že v otroštvu, zato ima raje preprosto življenje. Morda ni dovolj znan tudi zato, ker ni nikoli volil, plačeval davkov, delal za pokojnino, in če ne počneš vsega naštetega, marsikje kot da ne obstajaš. Uporništvu navkljub ali prav zaradi njega je postal eden najbolj legendarnih učiteljev joge zunaj uradnih tokov.

Baptiste Marceau iz Mehike, kjer živi že dve desetletji, potuje po vsem svetu in znanje o jogi predaja novim generacijam. Vse pogosteje prihaja tudi v Evropo in Slovenijo. Za našo revijo je brez zadržkov spregovoril o svojem življenju in delu, poteh in stranpoteh, lekcijah, izkušnjah in spoznanjih ter o podobi današnjega sveta, ki je številnim (še) ni uspelo zaznati.

Od upornika do hipija in jogija. Življenje Baptista Marceauja je bilo, še preden je postal potujoči jogi, vse prej kot običajno – bilo je polno uporništva, neverjetnih dogodkov, velikih izzivov. A kot pravi, zanj težave ne obstajajo, so samo rešitve. Rodil se je v Parizu, v umetniški družini, njegov oče je bil pantomimik svetovnega slovesa Marcel Marceau, za katerega sam pravi, da je bil eden največjih umov svojega časa. Ker so starši veliko nastopali in potovali ter so se kmalu tudi ločili, je otroštvo preživel pri babici na jugozahodu Francije. Oče ga je poslal v zasebno šolo, tam pa se je ves čas upiral pravilom in pri petnajstih letih pobegnil iz internata. Pridružil se je hipijem, nekaj let živel v Amsterdamu in na Ibizi, kjer so, kot pravi, zadnji od njih v hribih živeli od ljubezni in čiste vode. Ko je zbral dovolj denarja za letalsko vozovnico, je odpotoval v jugovzhodno Azijo. Sedem let je preživel v nepalski prestolnici Katmandu ter od tam raziskoval azijsko celino in Indijo. Najprej se je preživljal kot trgovec, ko pa so mu vse blago ukradli, si je obril glavo in postal potujoči sadhu (v hinduizmu moški ali ženska, ki se odpove posvetnemu življenju in živi od miloščine ljudi). V tistem času se je sicer posvečal bolj analitični džnana jogi, poti znanja in modrosti, z dinamično vrsto joge, hatha jogo vinjasa, danes bolj znano kot aštanga joga, pa se je spoznal ne v Indiji, ampak na Havajih. Tam je »po naključju« srečal svoja nova učitelja, Američana Davida Williamsa in Dannyja Paradisa, tudi nekdanja hipija, ki sta poučevala jogo.

Širitev zavesti, svoboda in anonimnost. »Ko sem začel izvajati vaje, ki sta mi jih pokazala, je bilo kot atomska bomba,« pripoveduje Baptiste o trenutku, ko je doživel širitev zavesti. »Po vsem iskanju sem na lastni koži izkusil rek, da učitelj pride, ko si pripravljen. Na Havajih sem ostal pet let in resno vadil, potem pa me je pot vodila k indijskemu učitelju K. Pattabhiju Joisu v Mysore in naprej po svetu.« Marceau je bil tako med prvimi, ki so Zahodu predstavili jogo aštanga. »S prijateljem Dannyjem Paradisom sva učila na vseh kontinentih. Ker je Danny tudi glasbenik, je poznal številne slavne ljudi in med znanimi učenci so bili tudi Madonna, Sting in dekle Luciana Pavarottija.« Baptiste pa je raje ostajal v ozadju, anonimen za širšo javnost. In zakaj mu pravijo uporniški jogi? »Najbrž zato, ker sem bil vedno proti vladajočim elitam in institucijam, zavračal sem konvencionalno življenje, oče me je imenoval zvezdni potepuh. Ni me privlačila redna služba ali družina, želel sem si biti svoboden. Zdaj seveda plačujem ceno za to, saj sistem ne mara motečih elementov, kakršen sem jaz. A kot najbrž veste, družbo vedno spreminjajo uporniki, ne čreda ovac. Sem pa z leti odrasel, dozorel. V dobi hipijev nisi mogel biti nekje vmes, ali si bil hipi ali na drugi strani, danes pa moraš jahati na valovih kot deskar. Družbo lahko spremenimo le od znotraj in najboljši način za to je, da poskušamo spremeniti sebe. Da se trudimo biti do sebe iskreni, rasti in se razvijati.«

Več v Zarji št. 32, 9. 8. 2016