zarja jana

Vrnem se na Onkološki inštitut. Pošljejo me v čakalnico, tam sedijo tri ženske. Z maskami, v tišini, vsaka gleda nekam v prazno. Prisedem, pozdravim. Pogledam okoli sebe, nič se ne dogaja. V zraku visi neka čudna napetost. Vse tukaj sedimo z enakim razlogom. Vse štiri imamo raka. Predvidevam, da ga imajo tudi one na prsih. Rahlo dvignem nos in povoham zrak. Naenkrat me spreleti misel, hej, pa to so moje ženske, to je »moje jato«, v enakih težavah smo, tudi one so prestrašene tako kot jaz. Tudi njih tale tobogan življenja premetava sem in tja. In tudi njihov angel varuh očitno raje pije, kot da bi pazil nanje. Nasmehnem se in začnem pogovor z njimi. Ljudje moji, pa v treh minutah smo se začele smejati. Po petih minutah smo se že objemale in si izmenjavale telefonske številke. Tako malo je bilo treba. Le pogled v oči. Nasmeh in iskrena beseda.

Že leta opažam, da se ljudje izogibamo stiku z očmi. Pri vsem. Verjetno res velja rek, da se v očeh vidi vse, in zato vsi nehote skrivamo svoj pogled. Včasih na mestnem avtobusu zanalašč lovim poglede drugih potnikov. Lahko, da bo kdo rekel, da buljim v ljudi, jaz temu pravim navezovanje energijskega stika. Tega sem se učila na nekih duhovnih vajah v Indiji in učinkuje. Nič na silo. Ne učinkuje vedno pri vseh. Eni ljudje so bolj zaprti in potrebujem več časa, da prodrem do njihovega pogleda.

Ko ujamem bežen pogled mimoidočega, ko se mu nasmehnem z očmi in ko v njih vidijo znak »Vidim te!«, se ljudje nasmehnejo. Vsi. Brez izjeme. Vsakdo hoče, da ga vidijo. Nihče noče biti neviden.  

Sčasoma smo vse ženske iz čakalnice, ena za drugo, poklicane v ambulanto. Z objemi, smehom in obljubami, da se spet vidimo, se poslovimo. Ko stopim v ambulanto in se s svojim rešiteljem končno srečava iz oči v oči, je moje srce polno ljubezni.

Na njegovem obrazu ne opazim nobenih čustev. Saj sploh ne vem, kaj sem v resnici pričakovala. Mogoče to, da bom na njegovem obrazu prebrala svojo osmrtnico, kaj pa vem. Mogoče sem pričakovala, da se bo nasmejal in rekel, da je bila vse skupaj pomota, da sem zdrava in da sem dobila tuje izvide, kar se dogaja tudi v boljših bolnišnicah. Nič od tega ne vidim.

Dr. Brecelj je čisto miren, ko bere moje izvide. Niti trzne ne. Napeto gledam, kot tekmovalci na Masterchefu, kaj poreče mrki Bine Volčič na moj krožnik dobrot. »Rekonstrukcija oprsja z vašim tkivom ne bo mogoča,« reče Brecelj s simpatičnim pojočim naglasom, »ker nimate na telesu nobene maščobe.« Eh. Leta in leta redne vadbe joge, asan v vseh mogočih položajih, športna ritka in izdelane trebušne mišice se zdaj kažejo kot napačna izbira ali kaj?!

»Dosti lažje bi bila rekonstrukcija dojk, če bi imeli kaj svoje maščobe. Zdaj vam bomo morali pa dati ekstenzor (razširjevalec), ki vam bo širil kožo na prsih. Po končani kemoterapiji šele sledi rekonstrukcija dojk s silikonskimi vložki.«

Prvič v življenju mi je žal, da nimam kakih deset kil več. Prave ženske vage. Na bokih, trebuhu, stegnih. Najbrž ni naključje, da so bile ženske naše preteklosti vedno malo obilnejše. Zdaj vidim, da to niso bili le lepotilni dodatki, temveč zaloga narave, pripravljena za primer nenadnih katastrof, kot je recimo nepričakovana bolezen.

Nekaj kilc preveč še nikogar ni ubilo. To je dobro za zdravje. Z mišicami si zdaj ne morem veliko pomagati.

In potem razmišljam, ali je sploh v redu in naravno, da ženske tako masovno telovadimo na polno in se obsedeno trudimo, da imamo manj maščobnega tkiva in čim več mišične mase. Nikoli v zgodovini se ženske nismo toliko ukvarjale s športom, kot se ukvarjamo z njim danes. Nobene ženske ne poznam, ki se ne bi zavedala pomembnosti rednega gibanja za svoje zdravje.

Vemo pa tudi, da športne aktivnosti dvigujejo raven testosterona v telesu, s tem nehote vplivamo tudi na naše hormonsko ravnovesje. Pa nočem reči, da ženske ne bi smele telovaditi. Kje pa. Rekla bi, da večina športno aktivnih žensk, ki jih poznam, hodi v fitnes, recimo polovica. Druga polovica pa na vodene vadbe, zumba, pilates, joga itd. Ampak pred tridesetimi leti ni bilo nič od tega.

Jane Fonda je s svojo aerobiko konec sedemdesetih let postavljala temelje ženske organizirane fiskulture. Od takrat imamo ženske potrebo, da se vsaj dvakrat na teden nujno najdemo v neki manjši telovadnici in družno švicamo. Kako so to imele urejeno naše mame?

»Nič,« reče Brecelj, »bodo to že zrihtali na plastični. Vi greste zdaj noter, jutri imate operacijo.«

Veliko sem morala premleti, da sem razjasnila misli, pojme, dejstva. Da se nisem prepustila stihiji, ki me seveda preseneti sem ter tja. In da zapišem te misli. Ogromno žensk gre na podobno operacijo, ki čaka tudi mene, prostovoljno. Nešteto žensk, tudi moje znanke in prijateljice, so si že povečale oziroma pomanjšale prsi. Nič kaj manj komplicirane priprave jih niso čakale. In nobena operacija ni neboleča.

Nekako sem samo sebe prepričala, da grem na eno povprečno plastično operacijo prsi. Da je to skoraj moja prostovoljna odločitev. A da moram pred tem prestati še kemoterapijo. To je vse. Big deal.  

Vzamem svojo črno torbo s stvarmi za v bolnišnico. V garderobi počasi odložim s sebe vse plasti obleke, kos za kosom, nazadnje tudi modrček in spodnjice, navlečem nase belo flanelasto pižamo z oranžnimi pikami in se pogledam v ogledalo pred sabo. Ne prepoznam se. Pred mano stoji bleda ženska v preveliki pižami. Snamem si uhane, zapestnice, odložim tudi kup prstanov, ki jih imam navešene na prstih. Pogledam svoje gole roke, ki leta in leta nosijo srebrne rinke in obroče različnih velikosti, pa se mi zazdijo čisto tuje. Brez nakita so tako prazne, navadne, običajne, tako nemoje. Nič, rečem naglas. To je to. Ni te več. Zdaj nisi več Katarina Keček. Zdaj si samo še številka 6196. Daj vse od sebe. In vse bo v redu. Močno se objamem in izstopim iz garderobe. (se nadaljuje)

Revija Jana št. 52, 28.12.2021