Iztok Dimc

Artur Štern: 

Najdaljša palindromska pesnitev vseh časov

Arturja smo najprej spoznali kot zelo resnega pisca kolumn, pozneje pa kot malo manj resnega udeleženca Kmetije slavnih, saj je s svojimi ekscesi po resničnostnem šovu, bioporokami in podobnim polnil časopisne stolpce rumenih medijev. Zadnje čase pa se je malo zresnil in »prišel k sebi«, saj piše nenormalno dolgo pesnitev, zatrjuje, ki je menda živ človek še ni napisal: »Vsak dan pišem pesnitev z naslovom Atojada, to je pesnitev v palindromskih kiticah – vsaka kitica se bere enako naprej in nazaj. To je najverjetneje najdaljša palindromska pesnitev, kar jih je kdaj napisal človek vseh časov, vseh narodov, vsaj kolikor vem. Končal sem tretjo knjigo, vsaka ima 3000 kitic – to je 940 strani. Dve knjigi pesnitev sem že izdal, a v minimalni nakladi. Tretjo sem ravno poslal tiskarju, da jo bo natisnil in zvezal. Zdaj pišem naprej in sem že pri 9159. kitici. Ravno danes sem se spomnil na rojstni dan moje žene, ki bo jutri, rodila se je leta 1959 – in to je zanimivo naključje. Vesel sem ga. Človek, ki piše poezijo, je v nekem posebnem filmu, zunanji svet me ne zanima, gre mi na živce. Televizijo gledam zelo redko, samo dokumentarne filme in kvize. Drugače pa dosti treniram, delam trebušnjake, 1111 jih naredim v 28 minutah, brez premora. In druge vaje, a brez aparatur, s težo lastnega telesa. Tečem malo, a bos. Berem stripe, trenutno Dylana Doga. Zbudim se ob šestih zjutraj, začnem razmišljati in ideje začnejo kapljati. Živim in delam večinoma doma na Krasu, na Vrabčah.«

Mojca Blažej Cirej:

Življenje je zanimivo, če si ga znaš tako postreči

Radijska in televizijska napovedovalka in novinarka, naredila je nekaj nepozabnih prispevkov za Tednik, danes pa jo le včasih lahko ujamete v nočnem programu Radia Slovenija. »Res je, še vedno delam nočni program na radiu Slovenija, ampak samo enkrat na mesec. Nočni program je ostal iz časov, ko sem bila še napovedovalka. Ko sem prešla v lektorsko službo na radiu, je bila to edina stvar, ki sem jo želela obdržati. Na televiziji Slovenija sem samo občasno, kot gostja kakšnih oddaj, Tednik sem delala dobrih 13 let, ampak ga zadnja leta ne več. Lektorska služba je neke vrste upočasnjevanje, umiritev stresnega življenja, in mi grozno prija. Ker rada berem, ker imam družbo luštnih deklet, v pisarni nas je pet, in imam urejen delovni čas, ki ga prej nikoli nisem imela. V času napovedovanja sem delala med prazniki, zvečer, ob nedeljah ... zdaj pa sem prosta. Imam dopoldanski delovni čas, grem domov, zaprem vrata in počnem, kar želim. Hodim v fitnes, se crkljam z živalmi – imam zajčka in dva mačka, zjutraj vstanem dve uri prej, da se pomenim z njimi, jih nahranim, se pomuckam ... potem pa odkolesarim v službo. Poskušam čim bolj skrbeti za zdravje. Že več kot 30 let hodim na žensko aerobiko in več kot deset let imam letno karto za fitnes, kamor hodim vsaj dvakrat ali trikrat na teden. Tam najdem duševni mir in obide me občutek sreče, ko odhajam od tam. Rada hodim v knjižnico, ker me branje še vedno zaziblje v drug svet. In potem zaspim v njem. Življenje je zanimivo, če si ga znaš tako postreči.«

Peter Mankoč: 

Prej sem imel manj špeha

Najuspešnejši moški plavalec v samostojni Sloveniji ima 34 medalj s svetovnih in evropskih prvenstev, dva svetovna in dva evropska rekorda. Zbujal je naš ponos z zmagami in vedno dostojnim, zadržanim obnašanjem. Tudi umaknil se je tiho in neopazno, zato smo morali malo pobrskati, da smo izvedeli, kaj počne. Poročen je z nekdanjo estonsko plavalko, sedem let mlajšo Triin Ajland, s katero imata dva otroka. Peter ima rad otroke in otroci njega. Svoji sestri je rad popazil njena otroka, še preden je bil očka, tako da si je nabral kar nekaj izkušenj. Pred poroko je bil nekaj časa trener plavanja v Turčiji, zdaj pa je vodja marketinga avtomobilske firme v Sloveniji (ki je bila njegov dolgoletni sponzor), a pravi, da tudi pri plavanju še ni rekel zadnje besede. Družinica živi v središču Ljubljane, v stanovanju, ki so ga podedovali po Petrovi babici. Peter se je po končani plavalski karieri malce zredil, pravi, da iz časov prejšnje kariere pogreša to, da je imel »manj špeha«. Čisto po Petrovo in po domače. Njegovo ime je še vedno blagovna znamka. 

Celoten članek si lahko preberete v 33. številki revije Zarja. (14.8.2018)