Mateja J. Potočnik

Z Anjo Kopač Mrak se ni težko pogovarjati. Iz nje kar vrejo besede, skoraj ji ni treba postavljati vprašanj, razume že namige. Tudi zasebnega življenja ne skriva, niti tega ne, da je zelo čustvena, da rada pove resnico ljudem naravnost v obraz in da ji zaradi tega številni pravijo, naj prej malo »vdihne«. Saj se bo naučila, pravi, saj jo je življenje že malo obrusilo. Interpelacijo je doživljala zelo čustveno, morda preveč čustveno za političarko. A tudi tega se je menda treba navaditi.

Za ministrico ste dokaj mladi, no, precej mladi. Vam kdaj kdo očita vašo mladost oziroma neizkušenost?

Mladosti mi ravno ne očitajo, mi pa včasih kakšen kolega poočita spol, to sem pa že slišala. Te folklore je še vedno nekaj, a je je vse manj. A se zaradi tega nikoli nisem počutila ogroženo, tega ne vzamem osebno. Ker nima smisla. Morda sem imela srečo, da se mi v življenju ni bilo treba dokazovati kot ženska, ne na fakulteti ne pozneje. Če pogledam v širšem družbenem kontekstu, pa se je včasih treba odzvati. Že zaradi mojega položaja, ker je naše ministrstvo tudi ministrstvo za enake možnosti. A če opazim, da je šala, jo skušam pač samo vrniti.

Ste se kaj ustrašili odgovornosti, ko so vas predlagali za ministrico?

Kot državna sekretarka sem sicer delala in vodila ogromno stvari, a razlika med položajema sekretarke in ministrice je res enormna. Na koncu je teža odločitve drugačna. In jaz se skušam odločati tako, da na koncu dneva lahko mirno spim.

Ste ob primeru koroških dečkov, kjer je bilo kar nekaj zapletov in nepravilnosti, kdaj nemirno spali? 

Vedno ko so v zgodbo vpleteni otroci, ni lahko. Pa tudi zgodba babice in dedka – sprejela sem predstavnike iniciative in spoznala njihov pogled –seveda je bilo vprašanje, ali je bila odločitev Centra za socialno delo Velenje res pravilna. Ni bilo preprosto. A kot država imamo institucije, mehanizme, v katere ne smem posegati na podlagi tega, kar mislim. Te vloge nimam, ker bo potem od ministra odvisno, ali bo otrok odvzet ali ne. Tega pritiska si ne želim. Veliko sem sedela z inšpektorjem, ali je bilo vse v redu, ali je bila zadeva izpeljana v interesu otrok, in zagotovili so mi, da je bila. Sicer res ne bi mogla spati. Jaz otrok nisem videla, morala sem zaupati CSD in socialni inšpekciji. Direktor te inšpekcije in varuhinja človekovih pravic sta opravila nadzor in nista dvomila, da je bilo to v korist otrok. Zdaj se ugotavlja, ali so bili pravilni postopki. Sodišče ni vrnilo otroka, čeprav bi to lahko storilo. Nobena od institucij ni podvomila, da je to v korist otrok, zato verjamem, da je bilo tako. Prvič je prišlo do tega, da sta se pogled starih staršev, ki so tako močno želeli obdržati otroka, in pogled pristojne institucije, ki se s tem ni strinjala, tako razlikovala.

Kaj pa mislite vi osebno, če to lahko poveste?

Moje osebno mnenje je, da je vedno, ko se odrasli bijejo za otroka, to slabo zanj. Najbolje je, če se odrasli, institucije, zmenijo med sabo. Tudi v ločitvenih zadevah odrasli nismo sposobni narediti ločnice, ki je najboljša za otroka. Matere na primer kdaj pozabijo na interese očetov otrok, nekdanjih partnerjev. Težko je obdržati distanco. Tudi z mojim očetom in dedkom mojih otrok sva se pogovarjala o tem. On je prav tako imel pomisleke in vprašanje, ali ne bi mogel imeti mojih otrok, če bi se meni kaj zgodilo. A sem mu povedala, da je petina rejnikov sorodnikov, da se najprej pogleda po sorodniški socialni mreži. V javnosti pa o teh dveh otrocih in o razlogih, zakaj nista pri starih starših, nismo govorili zaradi njiju – s tem bi ju zaznamovali. Za vedno. Nič nismo skrivali. Tudi ni res, da stiki niso mogoči. Zdaj je stvar na sodišču, ker se s CSD niso mogli dogovoriti.

Pa je mogoče, da se otroka vrneta k starim staršem?

Seveda je mogoče. Rejništvo je institut, ki je začasen. Otrok niso posvojili, ampak so ju dali v rejo. Ves čas je bila prisotna želja, da bi bila otroka in pri rejnikih in pri starih starših, vsaj konec tedna. A to so čustvene stvari in jih lahko vsak razume drugače. Jaz si želim, da bi otroka in stari starši čim prej vzpostavili stike.

Celoten intervju z ministrico Anjo Kopač Mrak si lahko preberete v 27. številki revije Zarja.