Mak Grgić je dobil ime po priljubljenem pesniku svojega očeta Mehmedu Aliju Maku Dizdarju, enemu največjih bosanskih poetov druge polovice 20. stoletja. Neki davni sprehod z očetom pa je začrtal njegovo pot. Pravzaprav ljubezen – do kitare. Pred leti svetovni mladinski prvak v karateju je po trdem delu in izobraževanju pred mesecem doživel stoječe ovacije na uglednem mednarodnem festivalu v Rusiji. Kritiki mu napovedujejo uspeh, a kar lepo počasi – ima 22 let.

 

Nikoli si ni mislil, da bo glasbenik. Bolj ga je zanimal šport – zelo resno je treniral karate in pri dvanajstih postal mladinski svetovni prvak. Štiri leta pred tem sta se z očetom nekega dne sprehajala in njune korake je ustavilo sporočilo o vpisovanju novih učencev v glasbeno šolo. »Pa sva z očetom rekla, zakaj se ne bi vpisal. Na začetku sem želel igrati violino ali klavir, vendar  je oče dejal, da cviljenja in udarjanja po tipkah že ne bo poslušal v hiši,« v smehu pove Mak. Karate in kitara sta prijateljevala še daleč v srednjo šolo, ko je Mak gulil klopi na bežigrajski gimnaziji, nato pa si je v eni izmed borb nalomil palec. Spoznal je, da taka vrsta športa in resno ukvarjanje s klasično glasbo ne moreta iti dolgo vštric. Prevladala je glasba, karate pa ga je naučil ohranjanja koncentracije. In to očitno zelo uspešno. Mak je namreč sposoben, če je doma in ima čas, vaditi tudi dva dni skupaj. Vmes seveda skoči na kosilo in se zvečer nagradi z druženjem s prijatelji v mestu. Čeprav bi resnim glasbenikom to kar nekako radi pripisali, Mak ni samotar. So ga prijatelji kdaj izkoristili za lovljenje deklet na romantiko ob kitari? »Mi smo bolj generacija diskotek in elektronske glasbe, tako da moje igranje ni prišlo v poštev za romantične večere na plaži; in kitara ni služila za osvajalsko orodje,« odgovori na klišejsko vprašanje.

Žongliranje s časom. Sicer pa mi nekaj govori, da bi bil Mak Grgić uspešen, česarkoli bi se lotil. Je zbran in inteligenten sogovornik, jasno izraža svoje misli in prizna, da veliko zahteva od sebe. »Hočem postati izvrsten glasbenik,« odločno pove. Ne dovoli si zaspati na lovorikah. Kako le, saj je že od najstniških let vajen na disciplino – prvi trije dnevi v tednu so bili namenjeni gimnaziji v Ljubljani, četrtke in petke pa je preživljal v Zagrebu ter obiskoval Glasbeni konservatorij Elly Bašić. Kaj mladega človeka potisne v naporno žongliranje s časom in energijo? »Bežigrajska gimnazija je bil zadnji poskus za pridobitev dobre osnovne izobrazbe. In mislim, da sem jo dobil. Za Zagreb pa sem se odločil zaradi želje po sodelovanju z odličnim profesorjem Antejem Čagaljem, s katerim sem želel napredovati. Ves trud poplača užitek ob misli, da se človek ukvarja s tem, v čemer najbolj in nadvse uživa. Uživam v glasbi. To je neskončna in čista ljubezen do nje.«

Njegov profesor je tudi utemeljitelj in mentor zagrebškega kitarskega kvarteta, ki je na glasbeni sceni že 18 let, in pred dobrimi tremi leti je povabil Maka v njihovo sredino. Mak je  daleč najmlajši član predvsem na Hrvaškem uveljavljenega in kakovostnega glasbenega sestava. Za pikantno zanimivost naj omenimo, da je skupaj s kvartetom igral na medijsko zelo odmevni poroki znanega hrvaškega nogometaša in reprezentanta Nika Kranjčarja.
»V čast in velik užitek mi je biti del te zasedbe. Solo muziciranje je zanimivo in te zelo izpolnjuje, ustvarjanje z drugimi glasbeniki pa še toliko bolj. Vrhunec skorajda ekstaznih občutkov sem tako doživel, ko sem nedavno igral s simfoniki iz St. Peterburga! Ob tem ostane človek brez besed. Dejansko je občutek fantastičen!« iskreno razloži Mak.
Rusi so bili navdušeni. S svojim debijem v okviru mednarodnega glasbenega festivala The Palaces of St. Petersburg je prevzel približno osemstoglavo občinstvo. Pod taktirko dirigenta Vladimira Landa je izvedel koncert za kitaro in simfonični orkester Concierto de Aranjuez španskega skladatelja Joaquina Rodriga ter svetovno premiero skladbe za orkester in kitaro ameriškega skladatelja Petra Roblesa. Zahtevno rusko občinstvo je sprejelo njegov  nastop z navdušenjem in večminutnimi stoječimi ovacijami. Te so se začele že po koncu drugega stavka in presenečenemu Maku tako rekoč niso pustile nadaljevati tretjega, zadnjega stavka. Rezultat tega uspešnega večera je povabilo na isti festival prihodnje leto, ko bo premierno izvedel koncert, posvečen sebi. Nekega ruskega skladatelja je namreč tako navdušil, da mu bo napisal skladbo.
Obetajo pa se mu še druga vabila in nastopi čez lužo. Tam je Maka pod svoje okrilje vzel newyorški agent, kar je spet posledica srečnega naključja. Mak se namreč zaveda, da ga lahko pogoltne čas, zato organizacijo in koordinacijo nastopov ter stike z mediji prepušča slovenskemu in ameriškemu agentu. Da je prišel do zadnjega, je, po lastnih besedah morda malce nepremišljeno, agencijam pošiljal svojo dokumentacijo. Vzbudil je pozornost Petra Roblesa, ki je doštudiral kompozicijo na Pricetonu in konzervatoriju New England. Potem ko mu je moral Mak za dokončno pridobitev njegovega zaupanja poslati še goro materiala, se je začelo sodelovanje.
Podjeten tale naš mladenič, kajne? Predvsem pa predan glasbi. Z vsemi močmi se bo trudil, da se klasična kitara postavi ob bok bolj uveljavljenim inštrumentom. Do konca poletja ga čaka deset koncertov, rad bi se udeležil tudi kakšnega tekmovanja za kitariste. V žepu ima že precej lovorik z nacionalnih in mednarodnih tekmovanj. Silno rad bi videl, da  bi ga spoznalo tudi slovensko občinstvo. Vmes bo v prostem času še malo tekel in za veselje igral nogomet.

                                                                           Jana, št. 28, 14.7.2009