Revija Zarja

»Nevidna roka trga« je v pohlepu po naravnih virih bazilisk, ki nenehno povzroča uničevanja narave in človeške skupnosti. Dogma neomejene gospodarske rasti je naravnana natančno v smer uničevanja, kar je edino, pri čemer je uspešna. Deluje po doktrini šoka, ki uporablja vse načine terorja. Centri moči ne dovoljujejo, da bi na volitvah zmagal napačen človek. Če se to slučajno zgodi, sledi državni udar, zadnjemu smo priča v Boliviji. 

Zakaj sem nehal jesti banane

Decembra 2006 so se voditelji Latinske Amerike zbrali na vrhu v bolivijskem mestu Cochabamba, kjer je silovit ljudski upor proti privatizaciji vodnih virov nekaj let prej pregnal korporacijo Bechtel iz države. To je bila množična ljudska vstaja in vojna za pravico do vode, vojna za preživetje. Evo Morales, prvi staroselski predsednik v zgodovini Latinske Amerike, je sestanek začel z zavezo, da bodo zatisnili »odprte žile Latinske Amerike«. Knjigo s tem naslovom je leta 1971 napisal Eduardo Galeano in jo berete z naježenimi lasmi in mrzlim potom. Po branju te knjige sem z osebnega gneva in protesta nehal jesti banane, ki izvirajo z južnoameriških plantaž zločinskih korporacij. Kaj je ta sodrga počela, lahko berete tudi v pretresljivih romanih, ki so jih napisali Jorge Amado, Miguel Asturias, Alejo Carpentier, Carlos Fuentes in John Dos Pasos. Toda Bolivijci so šli naprej. Aprila 2011 so sprejeli zakon o pravicah matere narave, ki naravi zagotavlja enake pravne pravice kot človeku. Osnova tega zakona ni neki animistični konstrukt ali newagevske fantazije, temveč znanstveni pogled moderne sistemske teorije, ki pojasnjuje delovanje ekosistemov. V zakonu je naštetih enajst posebnih pravic matere narave (Pachamama), med njimi pravica do življenja, pravica do obstoja naravnih ciklov brez človekovega vpliva, pravica ohranjanja ekosistemov, pravica do čiste vode in zraka ... Je to utopija? Ne, temveč izraz iskrene ljubezni staroselcev Bolivije do narave in svoje dežele. Ob tem so svetu sporočili: »Naši dedje so nas naučili, da smo vsi velika družina, skupaj z rastlinami in živalmi.« Začeli so iz nič, iz ruševin šokterapije plenilskih korporacij, ki so ležale vsepovsod okrog njih, in iz zgodovinskega spomina, ki je zakoreninjen v domorodni skupnosti. To je bil klic modrosti in poziv k ustvarjanju nove družbe prihodnosti. Poziv celemu svetu in tudi nam, kajti če nam ne bo uspelo zatisniti »odprtih žil Slovenije«, bomo tudi mi izkrvaveli pribiti na baziliskov križ »svobodnega trga«.

Ne pozabite Krsta pri Savici!

Morda je sreča Slovenije, da nima strateških naravnih bogastev, sicer bi državljani hitro postali sužnji tujcev zaradi bogastev zemlje. Ne pozabimo na vodne vire, ki nekega dne lahko sprožijo zunanjo intervencijo. Pri poskusu frackinga v Petišovcih smo jo že doživeli, ko nam je Anglija odstavila okoljskega ministra. Ker vse bolj tonemo v stanje kolonije, moč prihaja od zunaj. Grabežljivost tranzicijskih elit je povzročila, da sedaj direktorjev ne iščemo več z razpisom, temveč s tiralico. Hkrati nas je boj za primarno akumulacijo kapitala zavedel v kulturni boj za revizijo zgodovine. Tragedija državljanske vojne med 2. sv. vojno, ki spodbuja parazitiranje na smrti svojih in zločinih drugih, je adut v rokavih latentne državljanske vojne, ki lahko izbruhne ob prvi nasilni intervenciji iz tujine. Ker gre za razkol med dvema tradicijama – prešernovsko svobodomiselno in mon(ote)istično podrejevalsko, se med nas ne vrne poganski čas »edinosti, sreče in sprave.« Ne pozabite Krsta pri Savici!

Zveri »svobodnega trga« ni mogoče udomačiti

Vsi šokterapevti hočejo čim prej izbrisati zgodovinski spomin, kajti kolektivni spomin je izjemno močno orožje odpora. Namesto avtohtone kulture dobimo uvožen pop pofl in podlosti korupcije. Na sceno stopijo križarski ideologi in korporativni konkvistadorji. Ljudstvo dobi iluzijo demokracije, novi voditelji pa predsedniško palačo in neomejen dostop do naravnih bogastev dežele, ki jih takoj ponudijo tujemu kapitalu. Državni udar iz ozadja vodijo korporacije in bankirji skupaj z domačimi izdajalci, ki se nato z nasiljem polastijo ciljev svojega pohlepa. 

Več v reviji Zarja Jana št. 48, 26. 11. 2019