Mateja J.Potočnik

Veronika je pred tremi leti zbolela za hudim vnetjem debelega črevesa. Njen imunski sistem napada njeno telo. Začela se je kalvarija – zbujala se je v mlaki krvi in blata, a pol leta ni tega upala povedati nikomur, niti fantu niti mami. Potem je le odšla k zdravniku, diagnoza in zdravljenje sta bila takojšnja. Življenje se ji je popolnoma spremenilo. Zdaj ga spet sestavlja nazaj, košček za koščkom.

Divji življenjski slog. Veronika krivi za izbruh svoje avtoimunske bolezni nekoliko predivji življenjski slog: »Poleti leta 2016 sem bila po dolgoletni zvezi, imela sem veliko prijateljev, dosti smo se družili, ves čas sem bila 'natempirana', kadar nisem bila v službi, sem bila v avtu, na poti, v družbi, druženje se je dostikrat zavleklo v pozne večere, nisem si vzela časa za spanje, za počitek ... To se je vleklo kar nekaj mesecev. Bilo je čisto prehitro, preveč stresno življenje. Jeseni tistega leta sem prvič v blatu opazila kri. A temu nisem posvečala nobene pozornosti. Mislila sem, da je od stresa in da bo minilo. Minevali so tedni in meseci, na koncu sploh ni bilo več blata, ampak samo še kri. Pol leta sem čakala, potem pa le šla k zdravniku. Diagnozo – vnetje debelega črevesa – so mi postavili v enem tednu. Takoj so me začeli zdraviti, bilo je res hudo in nujno. Dali so mi kortikosteroid medrol, jemala sem ga eno leto, zraven pa še dvanajst drugih zdravil. Dve strani zdravil, na dveh straneh formata A4! Zdravnica je rekla, da zdravilo, ki bi pozdravilo mojo bolezen, ne obstaja.«

Dolga pot do pravega zdravila. Veroniki je bolezen, ulcerozni kolitis, popolnoma spremenila življenje. »Nikamor več nisem mogla iti, prej sem potovala, obiskovala prijatelje, potem pa ... Če sem morala iti na stranišče, sem morala takoj, nisem zdržala niti deset sekund. Včasih je bilo prepozno, če sem tekla iz kuhinje v stranišče. Dostikrat mi je ušlo, predvsem v avtu, s seboj sem vedno nosila rezervno spodnje perilo, hlače. Dvanajst zdravil mi je sicer omililo zadevo, a z njimi se zdravijo samo simptomi, ne bolezen. Ko so se simptomi pozdravili, sem lahko normalno živela, a takoj, ko so mi znižali odmerek medrola, se je spet pojavil izbruh. Takrat so ugotovili, da me s kortikosteroidi ne bodo mogli pozdraviti, ker imajo tudi zelo hude stranske učinke, zato so začeli s citostatiki, zdravili za raka. Čeprav nimam raka! Leto in pol sem jemala po tri tablete na dan, a mi niso prav nič pomagale, samo še slabše je bilo. Po letu in pol so mi končno odobrili biološka zdravila,« kljub vsemu mirno pripoveduje. A doda: »To je lestvica v našem zdravstvu, ki jo moraš preplezati, da prideš do pravih zdravil – odmerek biološkega zdravila je namreč zelo drag, stane 4.000 evrov, jaz pa sem ga potrebovala vsaka dva tedna. Zavarovalnica ne dovoli, da jih dobiš, preden niso izčrpana in na tebi preizkušena druga, blažja, cenejša zdravila.«

Z biološkimi zdravili spet normalno življenje. A seveda ne takoj. S prvo mešanico biološkega zdravila, dobivala ga je z injekcijami, se ji je stanje še poslabšalo. »Drugo biološko zdravilo pa je bolezen spravilo v mirovanje, ki trenutno še traja. Čeprav se bojim, da se bo ponovil izbruh, kajti zaradi stranskih učinkov zadnjega biološkega zdravila, ki je učinkovalo blažilno leto in pol, sem zdaj ponovno v bolniškem staležu, začela sem kašljati, se daviti, bruhati, slabo sem se počutila, dobila vročino, pravijo, da imam tudi astmo, ki je prej nisem imela ... Dobila sem, skratka, hudo alergijsko reakcijo nanj. Dva tedna sem bila na Golniku. Tako da imajo tudi biološka zdravila lahko hude stranske učinke.« Veroniki nasmeh nikoli ne izgine z obraza: »Obdobja mirovanja so super, vedno upam, da bodo trajala čim dlje. Takrat je moje življenje čisto normalno.«

Protivnetna hrana. Je res prepričana, da je bolezen povzročilo hitro življenje? Pritrdi, a vseeno ponudi tudi zdravniško razlago: »Za to bolezen ne vedo, zakaj izbruhne, a mislim, da jo največkrat povzroči stres. Zato sem se kar prisilno umirila, se prilagodila, življenje sem popolnoma spremenila. 

Več v reviji Zarja Jana št. 46, 12. 11. 2019