Začelo se je, tako kot pri večini, na Šlajmerjevi, na kliniki za zdravljenje neplodnosti. Mlada zakonca, recimo jima Boris in Ana, sta bila poročena že desetletje, otrok pa ni in ni hotelo biti. Brez očitnega razloga, so rekli zdravniki. Dolgo sta se trudila, a vsak mesec je prinesel novo razočaranje. Leta so tekla, bližala sta se štiridesetim, želja po otroku pa je le še rasla. Ostal je samo še en izhod – posvojitev. V Ukrajini. Kako težko je posvojiti slovenskega otroka, čivkajo že vrabci na strehi. Vse pove podatek, da čaka 300 parov, otrok pa na leto dajo  v posvojitev okoli deset. Boris in Ana bi tako hipotetično lahko čakala na otroka kar trideset let. Seveda bi bila že veliko prej prestara in bi izpadla s seznama.
Razočarana nad delom ministrstva
Obupano sta iskala alternativne možnosti, da bi le postala starša. Na srečo sta na spletnih forumih odkrila, da je že kar nekaj slovenskih parov posvojilo sirote iz Ukrajine. Prebrala sta vse, kar je bilo napisanega, spraševala in našla gospo, ta jima je bila pri papirnati vojni v veliko pomoč. In potrebne dokumentacije je bilo za manjšo knjižnico. Dobiti sta morala kar okoli 17 potrdil, priporočil, obrazcev itn. Boris razlaga: »Lani smo pari, ki smo želeli posvojiti otroke v Ukrajini, takratni ministrici za delo, družino in socialne zadeve poslali peticijo, zato da bi Slovenija podpisala meddržavni sporazum z Ukrajino. Žal kljub prošnjam in sestanku nismo dobili nobene podpore, razlogi, s katerimi so nas zavrnili, pa so bili smešni – Černobil, jesenske volitve v Sloveniji itn. Pa je bila priložnost idealna, saj je na obisk prišel ukrajinski predsednik, ki takšen sporazum podpira.«
Tako morajo kljub dolgemu prizadevanju posvojiteljev in aktivistov slovenski pari posvojitev izpeljati sami,  in pri tem imajo veliko težav. Boris in Ana sta potrebno dokumentacijo zbirala kar pol leta. Za nekatere papirje sta prosila tudi po trikrat, saj na primer zdravniško potrdilo velja le en mesec in je med birokratsko proceduro hitro zastaralo. Zdelo se jima je, da se njuno življenje odvija le še po uradih in pisarnah. Ko sta končno imela vse dokumente na kupu, je odvetnik, ki sta ga najela v Ukrajini, vložil prošnjo pri pristojnih organih. Začelo se je čakanje na vložno številko, ta je po dveh mesecih le prispela, nato pa še na narok na ukrajinskem uradu za posvojitve, tega sta dočakala še tri mesece kasneje.
Slovenci brez sporazuma zapostavljeni
Največ posvojiteljskih parov prihaja v Ukrajino iz Italije, ZDA, Španije, Francije in Izraela.  V te države odhaja k novim družinam na tisoče ukrajinskih otrok. Slovencev je malo, le redko osebje ve, od kod sploh prihajajo. Skozi postopek se morajo prebiti sami, kakor vejo in znajo. Za njimi ne stojijo ne država ne institucije, in to se pozna tako pri otrocih, ki nam jih ponudijo, kot pri tem, da se  osebje ne potrudi tako. Italija in Francija imata postopek še posebej dobro organiziran, saj povabijo otroke na počitnice v nekakšne kolonije, kjer imajo tako oni kot posvojitelji priložnost spoznati drug drugega in začutiti, kateri bi lahko postali prava družina. Uradniki v Ukrajini s tem ne izgubljajo časa s presojanje, kateri otrok bi bil najprimernejši za kateri par. Tudi dokumentacija se s kompatibilnostjo bodoče družine ne ukvarja. Posvojitelja se odločita le na podlagi fotografije in polurnega srečanja z otrokom.
Posvojitve so velik biznis
»Vse skupaj je velik biznis,« razlaga Boris. »Pri urejanju dokumentov potrebuješ pravnika, prevajalca, voznika, apartma za obdobje, ko si tam, in kopico papirjev. Kupuješ si tudi prednostno listo, da ne čakaš v nedogled pri urejanju dokumentov. Občutek imam tudi, da imajo ukrajinske sirotišnice normo, koliko otrok lahko preživijo, in jih v posvojitev dajo le toliko, kolikor jih je viška. Če imajo prostora za 500 otrok, jih bodo toliko tudi imeli. Čeprav bi nekatere lahko oddali, jih ne bodo, ker bi to zmanjšalo državne doklade. Ustanova in zaposleni so na prvem mestu, ne ti nesrečni otroci.« Boris in Ana sta za uresničitev svojih sanj o družini z vsemi stroški odštela kar 30.000 evrov.
Ponujajo predvsem bolne otroke
Ljudje in postopki, s katerimi sta imela opravka v bivši republiki Sovjetske zveze, so ju, milo rečeno, vrgli iz tira in prestrašili. Strogo se držijo urnika, zato paru, ki izbira otroka, hitro zmanjka časa. Pari se menjujejo kot po tekočem traku – na dan jih je naročenih tudi 15 in več, vsak pa ima na voljo pol ure. Po nekaj besedah pogovora, v katerem na kratko izraziš svoja pričakovanja, na mizo predte naložijo kataloge s fotografijami in zdravstvenimi podatki otrok. Gospa, ki jih je kazala, je hitro listala po njih in govorila imena otrok, njihovo starost ter tudi njihovo zdravstveno stanje. Potem je knjigo zaprla. Ana in Boris sta bila šokirana, ponujali so jima tudi bolne otroke. In toliko jih je bilo … »Najprej poskušajo dati v posvojitev  starejše in bolne otroke. Pa še nekaj je – pogosto vpišejo kako hudo bolezen tudi v zdravniške kartoteke  zdravih otrok, ker potem zanje sirotišnice dobijo večja sredstva za vzdrževanje. Sicer ti dajo vedeti, da je otrok bolan le na papirju, a kako naj veš? Moral bi ponoviti vse teste in opraviti celoten zdravniški pregled.« Vztrajala sta, da prelistata kataloge še sama. Od vseh obrazkov se jima je že vrtelo. Težko je med dobesedno stotinami izbrati otroka, ki si ga želiš spoznati. Pridobljena vložna številka posvojiteljem namreč daje pravico do dveh obiskov. Če se ne moreš odločiti, si spet na začetku postopka ali pa celo označen kot tisti, ki ne ve, kaj bi, in otroka sploh ne dobiš.
Prvič v sirotišnici
Končno je le prišel dan, ko sta lahko šla obiskat otroka, ki bi lahko postal njun. Nista vedela, kaj naj pričakujeta. »Ukrajinske sirotišnice, ki sva jih obiskala,« pravi Ana, »niso slabo urejene. Videla nisva nič tako groznega, kot včasih vidimo na televiziji. Otroci so na toplem, imajo zdravniško oskrbo in dovolj hrane, igrač je veliko. Videti pa je, da se z njimi nihče prav veliko ne ukvarja, vsaj ne tako, kot bi se starši. Otroci so razdeljeni v skupine po starosti in gibljivosti. V eni jih je od deset do petnajst, skupine pa se med sabo ne mešajo, da se ne bi širile bolezni.« Ugotovila sta, da otroci tudi leta preživijo le v krogu svoje skupine ter razen uslužbencev in posvojiteljev skoraj ne vidijo drugih ljudi. Vse v sirotišnicah se vrti okoli posvojitve. Malčki vsakič znova čakajo, ali bodo tokrat le odpeljali njih. »Težko je, ko se ti obesijo okoli nog in te kličejo mami in papi, ti pa jim moraš razložiti, da nisi prišel obiskat njih. Nekateri s solzami v očeh sprašujejo – zakaj pa mene nihče noče?«
Punčka je bila v srcu že oddana
Za prvi obisk so jima ponudili punčko, gledat  sta jo šla na čisto drug konec države. A ko sta prišla tja, jima je povedala, da že ima starše, da so v Italiji in da jo vsak dan kličejo. Njena kartoteka je sicer še bila v centru za posvojitve, ampak z glavico in srcem je bila že pri drugih starših. »Najin advokat je poznal njeno zadevo in naju je opozoril, da se to lahko zgodi, a je bilo kljub temu zelo težko,« pravi Ana. »Nisva pa mogla obiska zavrniti, ker drugega morda sploh ne bi dobila. Potem pa kljub vsemu upaš.« Kaj sploh rečeš otroku, kako se mu predstaviš in kako premagaš jezikovno prepreko? »Mislim, da besede sploh niso pomembne,« pravi Boris. »Govoriš, karkoli ti pač pade na pamet. Vse se zgodi samo od sebe. Pomemben je občutek povezanosti, ki ga začutiš ali pa tudi ne. Energija steče kar sama.« A prvič sta se v Kijev vrnila razočarana in v skrbeh, ker jima je ostal le še en obisk, le še en otrok. Rekli so jima, da bodo naslednje srečanje pripravili čim hitreje in naj bosta dosegljiva na telefon. Potem pa sta čakala in čakala. »Da ne bi zamudila klica, se še na kosilo nisva upala. Enkrat sva ves dan preživela ob piškotih. Govorijo ti, še malo, pa bodo stvari uredili, ti pa se prekladaš sem in tja ter ne veš več, kaj bi sam s sabo. Bala sva se, da drugega obiska sploh ne bo in da zavlačujejo samo zato, da bi se naveličala. Kijev je drag in z vsakim dnem upanje kopni.« Končno je telefon le zazvonil in pred njima je bil zadnji obisk, zadnja priložnost.
Trije novi člani družine
Boris in Ana sta v prošnji napisala, da si želita predvsem to, da bi bil otrok zdrav in ne starejši kot tri leta. A kaj ko je tako majhnega skoraj nemogoče dobiti. Do prvega leta jih sploh ne dajejo v posvojitev, za otroke do drugega leta pa imajo prednostno pravico državljani Ukrajine. »V prošnjo sva zapisala, da si bolj kot enega želiva posvojiti dva otroka, le da sta od iste matere. Ponudili so nama tri, dve deklici in fantka. Sestric in bratcev namreč ne ločujejo, vedno jih oddajo skupaj. Sliši se veliko, a nama je bilo vseeno. Da so le zdravi in da imava družino.« Najprej sta začudeno ugotovila, da se otroci med seboj ne poznajo. Čeprav otroke iz iste družine oddajo v paketu, to še ne pomeni, da so tudi v sirotišnici skupaj. Lahko so sicer v isti ustanovi, a ločeni po skupinah, ki med seboj nimajo stika, lahko pa so tudi vsak v svojem kraju. Večja deklica je tako vedela, da ima nekje sestrico, za bratca pa ne, mala dva pa sta bila še premajhna, da bi se česa spomnila. »Najprej sva spoznala najstarejšo. Prinesla sva ji darilce in jo vprašala, ali bi šla z nama. Rekla je, da bi, potem pa bila kar tiho. Potem sva videla še mala dva in se takoj odločila, da jih vse vzameva.« A preden je nova družinica lahko odpotovala domov, je bilo treba urediti kup papirjev na raznih koncih Ukrajine. Ana in Boris ter njuni otroci so morali še malo počakati na svoje novo življenje.
Hiša, polna otroškega smeha
Šele zdaj, ko so že nekaj časa skupaj, se par zaveda, kako mučno in naporno je bilo vse skupaj. »Srečo imamo, da smo se našli,« pravita. »Na njihove korenine ne misliva pozabiti, in ko bodo dovolj veliki, jih bova odpeljala na potovanje v državo, od koder so prišli.« Starševstva se lotevata mirno, brez evforije in strahu. »Najprej je bilo nekaj norije, ko so nas pričakali domači in so si obiski podajali kljuko. A želela sva si čim prej zaživeti mirno in tako, kot da smo skupaj že ves čas. Ne obremenjujeva se s premišljevanjem, kaj vse se lahko zgodi ali ne, vsake situacije se lotevava sproti. Malo plavava, malo prehitevava, večinoma pa je vse tako, kot sva si predstavljala, da bo,« se smejeta. Malčki uživajo. Zanje je vse novo. Vožnja z avtom, sankanje, kotalkanje, kino in torta za rojstni dan. Počasi se navezujejo drug na drugega, in kjer tiči eden, bosta kmalu tudi druga dva. Kako zelo veseli so, da imajo dom, pove tudi to, da že vsi razumejo slovensko, starejša deklica govori že tako rekoč brez naglasa.  Boris in Ana sta končno postala ati in mami.