Lara Jelen

Kar nekaj časa sem morala »snubiti« sestro Felicitas, da je pristala na intervju z mano. Skromna, kot je, se pač nerada pretirano izpostavlja v javnosti. A je prav, da jo spoznate. Ne le da je nadvse simpatična nuna in da njen nasmeh sega do neba, tudi njene izkušnje in razmišljanje o ljudeh ter svetu dajo človeku misliti. Čeprav svojega mišljenja nikomur ne vsiljuje. Še predobro se zaveda, kako zelo pomembno je, da se ljudje sprejemamo in spoštujemo, ne glede na razlike, ki so morda med nami. »Niti drugačna vera niti drugačni nazori nas ne smejo razdvojiti, saj smo v resnici vsi eno, in kadar škodujemo drugim, škodujemo sebi,« pravi.

 Sestra Felicitas s še tremi sestrami živi v redovni skupnosti sester dominikank sv. Katarine Sienske v župniji Petrovče. V Sloveniji je že dvanajst let in v tem času se je naučila zelo lepo govoriti slovensko. A še preden sva se zares spoznali in spregovorili nekaj besed, me je navdušila njena pojava. Prvič sem jo srečala, ko sem se peljala skozi Petrovče in ustavila pred prehodom za pešce, čez katerega so korakali sestra Felicitas in osnovnošolci, ki jih je spremljala k verouku. Nasmejana in energična nuna se mi je vtisnila v spomin. Kasneje me je navdušila še s svojim petjem. Ko sem jo slišala igrati na kitaro in zraven peti, sem imela občutek, kot da poje iz dna duše. Ganila me je. Zato sem jo želela spoznati in izvedeti, kako razmišlja in vidi svet nuna, ki se je iz afriškega velemesta preselila v majhno slovensko vas.

Ne razlike, temveč podobnosti. Odraščala je v Nigeriji, natančneje v obmorskem velemestu Lagos, ki je drugo največje mesto v Afriki (prvo je Kairo) in ima skoraj osem milijonov prebivalcev (celotna Nigerija jih ima po podatkih iz leta 2013 173,6 milijona). Oče je kmalu umrl in njena mama je ostala sama s sedmimi otroki. A ima na mladost lepe spomine in na moje vprašanje, kako se življenje v Nigeriji razlikuje od tukajšnjega, je odgovorila, da so te razlike v resnici zelo majhne. »Med nami ni nekih večjih razlik, saj smo vsi ljudje. Povsod spoznaš ljudi, ki dobro živijo, in tiste, ki so nesrečni. Vsi sledimo svojim vrednotam in svojim ciljem. Je pa res, da se je Nigerija od časov moje mladosti precej spremenila. Mi smo se kot majhni otroci lahko varno igrali zunaj in pri tem nismo potrebovali nadzora, tudi vrata smo puščali odprta in niti pomislili nismo na kakršnokoli nevarnost. Danes žal ni več tako, saj se je svet razvil po svoje. Vidim in čutim, da so stvari zdaj drugačne. Nihče več si ne upa pustiti otrok samih od doma, da se igrajo brez nadzora staršev ... Vendar pa opažam, da v Sloveniji ni nič kaj drugače. Otroci so stalno pod nadzorom staršev ali učiteljev, ki bdijo nad njimi. Tudi k verouku so otroci še pred nekaj leti prihajali sami, zdaj potrebujejo spremstvo. Ne vem, ali se ljudje bojimo drug drugega, zdi se, da smo popolnoma izgubili zaupanje v sočloveka. Ne zavedamo se, da vsega ne moremo nadzirati in da samega sebe niti svojih bližnjih ne moremo obvarovati pred vsem hudim, naj se še tako trudimo. Nekaj je nad nami, po mojem je to božja moč, ki človeka varuje.«

Več v Zarji št. 25, 21. 7. 2016