zarja jana

Pred sprejemom na bolnišnični oddelek Onkološkega inštituta imam sestanek s konzilijem plastičnih kirurgov v Kliničnem centru. Ne razumem čisto najbolje, kakšen sestanek me čaka. Koliko jih bo v tem konziliju, pet, 15, cela učilnica morda? Zakaj moram biti na tem sestanku, če nisem strokovnjak in imajo oni moje izvide? O plastični kirurgiji nimam pojma, nič ne vem niti o postopkih. Vem samo to, da je vsako telo unikum in da nekaj, kar je dobro za nekoga, ne pomeni tudi, da je dobro zame.

Pred nekaj dnevi sem brala članek o Štajerki, ki so ji pred leti opravili mastektomijo. V genski ambulanti so ji odkrili mutiran gen BRCA2, kar pomeni, da se lahko pri njej hitreje razvijejo tumorji. Od 60 do 85 odstotkov možnosti je imela, da bi do konca življenja zbolela za rakom, če si ne bi odstranila obeh dojk. Podobno stopnjo tveganosti je imela recimo tudi hollywoodska igralka Angelina Jolie. Tudi ona se je odločila za preventivno odstranitev prsi, še preden bi se bolezen dejansko pojavila. Za tako drastičen korak se je Štajerka, Angelina pa najbrž tudi, odločila zato, ker mastektomija zmanjša nevarnost pojava bolezni na nekje pet odstotkov. Vendar se Štajerka, v nasprotju z Angelino, ni odločila za rekonstrukcijo prsi. Ni hotela. Ocenila je, da je rekonstrukcija za njeno telo preveč zahteven projekt in je zato ne bo opravila. Skozi življenje ne bo več stopala z dojkama, namesto njiju bo na prsih nosila dve dolgi brazgotini.

Občudujem jo. Občudujem njen pogum, da zavrže svojo zunanjo podobo, svojo sliko ženstvenosti, ki je v resnici samo kulturni in medijski konstrukt. Sem z velikimi prsmi tudi boljša ženska? Ali dojke determinirajo naš spol? Sem brez teh dveh izboklin sploh še ženska?

Kar stresem se, ko pomislim na to. Nočem in ne morem uporabiti besed pohabljeno telo, ker bi potem tudi o sebi mislila tako. Ne morem in nočem. Vsako telo je drugačno, ni dveh podob, ki bi bili enaki. Niti naše telo ni simetrično, polovici se med seboj razlikujeta. Ni ženske, ki bi imela dve enaki očesi, ušesi ali pa enaki dojki. Enako je pri moških. Popolna nepopolnost narave. Velikokrat sem slišala, da se ženske z malimi prsmi počutijo nepopolne in nesamozavestne. Očitno ne vse. Čeprav sem tudi sama s štajerskega konca, bom tokrat raje izbrala pot Angeline Jolie. Rekonstrukcija, če se bo le dalo. A zadnjo besedo imajo plastični kirurgi.

V svoji najlepši zeleni obleki iz mehkega jerseyja, ki nežno ovija moje telo, vstopim v večjo sejno sobo, kjer sedi zdravniški konzilij plastične kirurgije. Posebej zanje sem se uredila. Ne vem točno, na koga bom naletela, želim pa si, da v meni ne vidijo le onkološke bolnice, ki mora zaflikat luknjo na prsih. Upala sem, da bodo videli to, kar sem v resnici: lepa, pametna ženska, polna življenja, ki potrebuje njihovo pomoč. Pomoč, ne usmiljenja. Zato najlepša obleka. Oni so moji umetniki kintsugija, jaz sem njihova šogunka in moje telo je čajnik, ki ga je treba popraviti.

V veliki sobi za mizo sedi približno deset ljudi, vsi v belih haljah in z maskami na obrazu. Nikogar ne poznam. Zelo neprijeten občutek, počutim se, kot bi bila na nekakšnem zaslišanju. Kot bi bilo od mojega nastopa odvisno, ali si zaslužim novo oprsje ali ne. Obrazu ne dovolim, da bi pokazal strah in negotovost, ki se borita v meni. Navkljub zaščitni maski, ki jo nosim, se vsem široko nasmehnem in predstavim: »Pozdravljeni, sem Katarina, imam raka na dojki, onkologi so me poslali k vam, da to zadevo potem nekako uredimo, da bom spet lepa, ali kako?«

Pričakujem nasmeh, sočuten namig glave ali karkoli podobnega, vendar nič od tega ne zaznam. »Slecite se,« mi reče kratko eden izmed njih. V hipu ugotovim, kateri je najpomembnejši. Tisti, h kateremu se ozirajo vse glave in ki je tudi, na prvi pogled, najbolj zoprn. Visok, slok, sivi lasje, tog obraz, nezainteresirane oči. Na možnost zdravniških zoprnih fac, ki mi bodo uletavale med zdravljenjem, sem se vnaprej mentalno pripravila. Bogve, kaj se temu revežu dogaja v življenju, pomislim in izbrišem občutek grenkobe v grlu. Niso vsi zdravniki srčni, pač niso, to smo doslej že vsi izkusili in tega ne morem spremeniti. Sploh pa ne v enem dnevu. Nekateri zdravniki pač nimajo sočutja do bolnikov, tudi to smo že videli. Razumem, da so v svoji karieri dali skozi veliko solz, gorja, trpljenja drugih, zanje sem samo št. 6196. Zase pa sem ves svet. Zato sem se že vnaprej dogovorila s seboj, da mi ne sme biti nerodno ničesar vprašati o zdravljenju in terapijah, četudi bom zvenela kot najbolj neumna ženska na svetu. Ni neumnih vprašanj, so samo neumni odgovori.

Kipi v belem brez čustev in občutkov sedijo v tišini okoli velike okrogle mize, med njimi kljub kratko pristriženim črnim lasem opazim eno žensko, sama jim stojim nasproti v dolgi oprijeti zeleni obleki, polni življenja kot travniki sredi meseca maja. Ko mi glavni še enkrat reče, naj se slečem, ubogljivo vstanem s stola.

Takrat spoznam, da moja prelepa zelena obleka morda ni bila najboljša izbira za obisk plastičnega konzilija. Tile ljudje hočejo videti moje dojke, kar pomeni, da moram sleči celo obleko. Koza. Lažje bi bilo, če bi imela na sebi srajco z gumbi, ki bi jo samo odpela. Nisem računala na tak scenarij. Hem. Z rokama zagrabim spodnji del obleke in jo vlečem navzgor proti glavi. Kmalu obstanem ovita v blago, obleka se nekje na pol poti zatakne. Oh, nisem odpela zadrge ob strani. Ovita v zeleno tkanino zaprosim prvega poleg sebe, mladega svetlolasega zdravnika z očali in masko, če mi jo odpne. V sobi je takšna tišina, da bi jo lahko s skalpelom rezala. Končno potegnem obleko čez glavo, v istem hipu se spomnim, da imam na sebi samostoječe nogavice. Hem. Nisem načrtovala, da se bom slačila pred konzilijem, rdečica mi zalije lica, a se delam, kot da mi sploh ni nerodno. Prepričana sem bila, da mi bodo dali kak prostor ali vsaj zaveso, kot pri ginekologu, na primer, če se bom morala slačiti. Če bi prej vedela, da bom stala tam pred njimi v spodnjem perilu in samostoječih nogavicah, prisežem, da bi si oblekla najbolj seksi spodnje perilo, ki ga premorem. »Ako je bal, neka je maskenbal,« pravijo moji ljudje z juga. Ker seksi perila pač ni, obstojim pred konzilijem v navadnem črnem modrcu z rožami in črnih brazilkah, plus črne nogavice in visoki zeleni gležnjarji s peto. Škoda res, ker nihče tega ni fotografiral. Zdaj bi bila vesela te fotografije, prisežem. (se nadaljuje)

Revija Jana št. 50, 14.12.2021