Mateja J.Potočnik

Mesto še ne spi. Alen Cupevski nam je najprej predstavil obrat Halo podnevi in ponoči, v katerem se delo začne šele ob zgodnjih večernih urah, ob osemnajstih. No, palačinke so bile že spečene in pripravljene na velikem kupu, pa druge sladice tudi, vso drugo hrano pripravljajo sproti, po naročilu. Najeti prostor imata Alen, vodja obrata, in direktorica Branka Bujič na Vodmatski ulici, tu pripravljajo hrano, ki jo trije vozniki potem razvozijo po Ljubljani, pa seveda tudi po bližnji okolici, če je naročilo večje vrednosti, vsaj 50 evrov, pa tudi zunaj Ljubljane, na primer do Medvod.

Kdo je lačen ponoči? Kdaj si hrane zaželi največ ljudi, vprašam Alena. »Od pol enajstih do pol dveh, dveh zjutraj. Takrat so druge pripravljalnice hrane zaprte. Največ naročajo pice, burgerje in naše »kilogramske ponudbe«. To pomeni kilogram dunajskih zrezkov, pleskavic, čevapčičev, medaljonov, piščanca na žaru, fingersov ... Veliko je povpraševanja tudi po paketih za zabave – v njih so dunajski zrezki, ocvrt sir, čebulni obročki, pomfrit, razne omake, ali pa perutničke, ocvrti medaljoni ... Največ naročil imamo ob petkih, sobotah in nedeljah, prazniki so tudi čisto nori.« 

Vratarji, medicinsko osebje, študenti, žurerji. In kdo vendar naroča hrano tako pozno zvečer? »Veliko je naročajo na primer dežurni v Kliničnem centru, tja dostikrat peljemo. Pa dežurni vratarji, v Ljubljanskih mlekarnah, ti, ki ponoči bedijo ... pa ljudje, ki imajo zabave, in tudi posamezniki, ki ne morejo spati ali postanejo lačni sredi noči. Pa študenti, ki ponoči študirajo. Polovica je takšnih, ki so doma in gledajo televizijo, druga polovica pa so žurerji,« našteje klientelo Alen.

Ko se lačni človek ne oglasi. Že pri prvi dostavi se nama je z voznikom Adnanom zgodilo, da se naročnik ni oglasil na telefon, čeprav sva stala pred njegovim blokom in ga klicala. Dostavljavec je bil malo jezen, vprašala sem ga, kaj se zgodi s hrano, ki jo bova prinesla nazaj, ali morda pripada njemu, saj je bolje, da jo nekdo poje, ko da jo vržejo stran. Povedal je, da mora hrano pač prinesti nazaj, ne ve pa, kaj se z njo zgodi. A vmes, med potjo, ko je sporočil, da hrane ni mogel dostaviti, so ga poklicali nazaj in mu sporočili, da je naročnik na spletu, po katerem je naročil hrano, pripisal še drugo telefonsko številko. Z voznikom sva pogledala listek in opazila drobno napisano številko v rubriki »alergeni«. Voznik je skoraj dobil alergijo na drobne črke, a vseeno sva gotovo že lačnemu naročniku dostavila tako zaželeno pico. »Za kazen«, ker hrane ni dobil takoj, saj sva najprej dostavila drugim naročnikom, tudi ni dal nič napitnine.

Skromne napitnine. Ta večer so bili tudi drugi plačniki hrane dokaj skromni z napitninami. Dostavljavec hrane je moral večkrat »požreti« celo minus na svoj račun, nekaj deset centov, ki se je počasi nabiral v evro. Kakšne druge noči so pa radodarni, se je pohvalil. Povedal je, da je nekega poznega večera oziroma že jutra, ko je nekdo naročil hrano v zadnjih minutah delovnega časa, pa so naročilo vseeno sprejeli, dal vozniku kar 40 evrov napitnine. To se zgodi zelo redko, po navadi dobijo kakšen evro, zelo redko pet ali deset evrov. Če so ljudje zelo dobre volje ali pa že zelo pod vplivom maliganov ...

Vesele stranke. Kaj storiti z »veselimi« strankami? »Od takšnih poskušaš čim hitreje pobegniti,« pravi mladi, a izkušeni voznik nočne hrane. »Da se ne zapleteš z njimi in nimaš kakšnih težav.« Jih ljudje kdaj povabijo na zabavo in se jim vozniki pridružijo, ko je njihova nočna služba končana? »Ne, seveda ne,« pravi eden od njih, »zaključiti moramo delo, prešteti denar, narediti obračun, takrat ni čas za zabavo, pa tudi preveč smo utrujeni, da bi se takrat še zabavali.«

Več v reviji Jana, št. 1, 4.1.2021.