Mateja J. Potočnik

»Večkrat prej vem, kaj se dogaja z otrokom, kot ve kdo drug. Ne mislim diagnoze, govorim o stiskah otrok, ko izvedo zanjo. Veliki otroci znajo zelo dobro povedati, kako se počutijo, ko se ob njih 'lomijo' njihovi starši. Povedo, da jim je grozno povedati, kako se počutijo, ker potem vidijo, kako se odzovejo starši. In potem starši jokajo. Včasih izvem pred starši, kako se počuti otrok, pogovarjam se z njim in mu skušam pomagati. Zdaj je zaradi covidne situacije sploh hudo, ker so starši priklenjeni na sobe in ne morejo ven. Včasih so se starši na hodniku in v igralnici družili, pogovarjali med seboj in stiske so bile manjše. Enkrat se je zgodilo, da mi je dekle iz bolnišnice pisalo: Mami joka. Prosim, umiri jo, ker me je groza. Takoj sem ji odgovorila, da bom poskrbela za mami in ji hitro pisala. Vedno začnem zelo nevtralno: 'Si danes že popila kakšno kavo?' In mi je odgovorila: 'Danes sem čisto na tleh. Samo jokam.' Rekla sem ji: 'Takole se zmeniva: zdaj bom jaz jokala namesto tebe, ti pa se smej. Zato ker tvoj otrok zdaj potrebuje nasmejano mamico.' In ta mamica mi še zdaj velikokrat reče: 'Se spomniš, ko si jokala namesto mene …' Mama ve, da ne morem priti tja in vzeti čudežne palčke, ki bi ozdravila njenega otroka, njej pa odvzela bolečino. A pomagamo lahko drugače.« 

Kako se je vse skupaj začelo. »Bilo je davnega leta 1998. Takratni prijatelj je prosil Iva, mojega moža, da kot Miklavž obišče otroke na hemato-onkološkem oddelku Pediatrične klinike v Ljubljani, saj mu je v zadnjem hipu nekdo odpovedal. Ivo prijatelju ni želel obrniti hrbta in vrgla sta se v iskanje kostuma, kar pred 24 leti ni bil mačji kašelj. A to je bilo še najmanj … Ko sva stopila na hemato-onkološki oddelek Pediatrične klinike v Ljubljani, takrat še na Vrazovem trgu, sva takoj vedela, zakaj je tako težko dobiti Miklavža, ki bi radosten stopil med blede, četudi vesele otroke, pripete na cevke. Kot Miklavževa pomočnica sem na oddelku še uspela ohranjati nasmeh za te male junake, med potjo domov pa me je povsem sesulo. Stara sem bila 36 let in takrat sem še upala, da bom imela nekoč svoje otroke. Jokala sem vso pot, nisem mogla sprejeti, da obstajajo tudi tako bolni otroci. V joku sem rekla, da nikoli več ne bom prestopila tistih vrat.

'O, pa jih boš,' mi je rekel Ivo. 'Ti otroci naju potrebujejo. Tam boš nasmejana, jočeš lahko doma.' In res sva šla, vsako leto znova, do korone. On kot Miklavž in jaz kot njegova pomočnica. 

Več v reviji Jana št. 51, 21.12.2021