Zarja Jana

Strahovi se priplazijo v sanjah. Nisem si belila glave z vprašanjem, ali bom zbolela. O tem sploh nisem razmišljala. Počutila sem se odlično, pravzaprav sem bila kot prerojena, ker sem končno nekam odpotovala in se premaknila iz močvirja tri mesece trajajočih slovenskih pretiranih ukrepov, končno zadihala s polnimi pljuči … A ta koronski vrag je nekaj tako neznanega in zahrbtnega, da te lahko v polovici dneva iz normale pahne v stanje popolne nemoči, mi je zaupala soseda, medicinska sestra, s katero pogosto skupaj sprehajava pse po okoliških parkih in ki je že doživela agonijo te bolezni.

Očitno se je nekje v moji podzavesti kljub temu skrival strah. Sanjalo se mi je, da se dr. Ihan, dr. Zver in dr. Poklukar (z vsemi tremi sem pred časom imela intervju) vsi skupaj sklanjajo nad menoj in me prijazno obveščajo, da so samo zame rezervirali sobico v novem koronskem oddelku UKC Ljubljana. Poseben apartma, če bi slučajno zbolela. A ta je bolj spominjal na odlagališče za metle in čistila. Sredi noči sem se zgrožena zbudila.

Bolna ali zdrava – nihče te ne nadzoruje. Potem ko so mi že na hrvaški meji dali v roke odločbo o karanteni na domu, takoj nato pa so me z ministrstva za zdravje s SMS-jem opozorili, da se moram opazovati, saj prihajam z območja visokega tveganja za okužbo z novim koronavirusom, nisem v času karantene za nikogar več obstajala. Celo slovita aplikacija OstaniZdrav, ki jo imam naloženo bolj iz radovednosti kot uporabnosti, v desetih dneh ni dala od sebe nobenega znaka. 

Zdravnici sem takoj po prihodu v Ljubljano napisala, da bi rada opravila test PCR, ker opažam nekaj senenemu nahodu podobnega in ne bi šla rada v vrsto z (zdravimi) za hitri test. Naslednji dan me je poklicala medicinska sestra, češ naj raje še počakam. Če sem se okužila zadnji dan bivanja v Sarajevu, bi bil lahko test zdaj negativen, čez nekaj dni pa bi zbolela in bi se morala testirati še enkrat. »Ravnokar smo imeli družino, ki se je vrnila iz Bosne. Vsi štirje so bili negativni, tri dni pozneje pa so zboleli in bili na novem testiranju pozitivni. Čudno je, da imate simptome senenega nahoda, kljub višjim temperaturam je za to še nekoliko prezgodaj. Opazujte se. Če opazite kaj nenavadnega, takoj pokličite,« je bila previdna.

Počasi me je zapuščala želja po testiranju. Ravno takrat so določili, da se morajo testirati vsi zaposleni v šolah in trgovinah. Vrste so bile neskončne. Izvedelo se je tudi za sramotno nezanesljivost hitrih testov in bilo je videti nesmiselno. Pa še preveč ukrepov, ki jih nihče ne nadzoruje. Izkazalo se je, da bi lahko ne glede na karanteno mirno hodila naokoli. Na žalost lahko torej to počno tudi pozitivni, če jih covid-19 ni položil v posteljo.

Korona ne mara kadilskih pljuč?! Po bosanski sproščenosti se je bilo naporno znova znajti v jeklenem objemu ukrepov, ki na ljudi v Sloveniji pritiskajo do nevzdržnosti. Podobno je tudi na Hrvaškem. Moj brat, sopotnik na tem potovanju, se je v karanteni zabaval s štetjem korakov, ki jih je naredil po stanovanju v Karlovcu, in to objavljal na Facebooku. Bilo mu je dolgčas. Ker je zelo vitalen upokojenec, je pogrešal kolesarjenje in druge aktivnosti. Dopisovala sva si in drug drugega spraševala, kako si. Tudi on je zdrav sanjal o svobodi, a se je zelo bal morebitne kazni, če bi kršil pravila karantene. Pobrala bi mu polovico pokojnine.

Brat je kadilec in je imel zaradi mene slabo vest. Izkazalo se je, da je rahel glavobol in blažji nahod pri meni povzročilo to, da sem v Sarajevu veliko časa preživela v družbi kadilcev. Ne prenašam namreč cigaretnega dima. Ta pa je v Bosni velik problem, saj kadi zelo veliko ljudi. Kadi se doma, v restavracijah, kavarnah, nakupovalnih središčih, kadijo taksisti … Na obiskih sem sedela ob odprtih balkonskih vratih, medtem ko so drugi uživali okoli mize ob polnih pepelnikih. Moje hlastanje po svežem zraku ni bilo zgolj predmet šal, temveč so mi vsi po vrsti navajali teorijo, zakaj je v Bosni malo okuženih s koronavirusom. Že pred leti, ko so raziskovali prvo epidemijo sarsa, je bilo menda znanstveno dokazano, da koronavirus ne mara kadilskih pljuč. Med žrtvami covida-19 naj bi bilo zelo malo kadilcev.

Pripovedovali so mi o rezultatih najnovejšega raziskovanja v Franciji, ki so pripeljala do hipoteze o »zaščitnem« učinku nikotina, ki da se veže na receptorje celic, ki se jih sicer polasti koronavirus. Nikotin virusu prepreči, da bi se prilepil na receptorje, prodrl v celico in se začel množiti. Ta argument utemeljujejo z nizkim deležem kadilcev med bolniki, ki so bili hospitalizirani zaradi covida-19. Mojo trditev, da je bila francoska študija narejena na premajhnem številu bolnikov z blažjimi simptomi, so preslišali. 

Priznam, grešila sem. Priznam, da sem v času policijske ure s svojima dvema psoma tudi med karanteno hodila na samotne nočne sprehode, ki nahranijo dušo. Ogrožala nisem nikogar, saj ni bilo nikjer žive duše. S psom imate ta privilegij, da greste lahko na sprehod tudi med policijsko uro, ker potreb psov pač ni mogoče ukiniti z dekretom. Drži. Dobro vem, da za to ni dovolj narediti nekaj korakov po parku, kajti štirinožci imajo svoje zakoreninjene navade. Če jih ne odpelješ po njihovi običajni poti, te začudeno gledajo in nič ne opravijo. V teh dolgih mesecih nočnih prepovedi gibanja med svojimi sprehodi nisem nikoli srečala niti enega policista.

Ob tem želim poudariti, da sem velika privrženka mask in ohranjanja razdalje, da sem odgovorna in podpiram vse ukrepe, ki jih znanstveno utemeljeno določi zdravstvena stroka. Sem se pa dodobra naveličala ukrepa, ki se mi zdi popolnoma nesmiseln in pretiran. V mislih imam prepoved prehajanja občinskih meja in meja nasploh, zato komaj čakam, da bom cepljena. Ker pa v Sloveniji cepljenje poteka »po kapljicah«, se vse bolj bojim, da bom prišla na vrsto tako pozno, da bom morala ob morebitnem tretjem valu epidemije še vedno capljati po ljubljanskih parkih, namesto da bi hodila na izlete v prelepo slovensko naravo in potovala v tujino. Na Balkanu so razmere glede cepljenja prav po balkansko zanimive. Na veliko se iščejo vrzeli v sistemu.

Po nakupih in cepivo v Hercegovino. V Bosni in Hercegovini se o cepljenju samo govori. Uradno niso še ničesar naročili in nihče na ravni države noče glede tega prevzeti odgovornosti. V Srbiji na veliko cepijo z ruskim in kitajskimi cepivi. Pisali smo, da lahko tja na cepljenje pridejo tudi tujci. Hrvati hodijo skrivaj, saj so »romarje« po odmerek ruskega sputnika že razglasili za »izdajalce svojega naroda«. Gre za hrvaške lepotice, poročene s Srbi, umetnike, pisatelje, igralce, ki sodelujejo s srbskimi umetniki, ter bogataše, ki so si v Srbiji privoščili odmerek ali dva.

A Hrvati so našli še en način, na katerega se je mogoče prebiti do cepiva. Najnovejša pogruntavščina je, da se prijavijo za cepljenje v mestecu Grude v Hercegovini, ki je kakšnih devetnajst kilometrov oddaljeno od Imotskega. V zadnjih dveh tednih je že nastal dolg komercialni seznam naročil za cepivo sputnik. Cena bo od 25 do 40 konvertibilnih mark za odmerek, kar je polovico manj kot v evrih. Ni treba plačati takoj, račun poravnate, ko pridete na cepljenje. Mladi epidemiologinji Andreji Jurić, direktorici kantonalnega Zdravstvenega zavoda Grude, je namreč uspelo tisto, kar ni uspelo velikim državam. Preskočila je običajni birokratski državni aparat in se neposredno povezala z ruskimi proizvajalci sputnika.

»Da, smo pogumni in smo pionirji velikega projekta. Niso nam verjeli. Mnogi so se nam celo posmehovali, saj so bili prepričani, da tako majhna županija na svoja pleča ne bo mogla prevzeti naloge, ki bi jo morala opraviti država,« je za hrvaške medije izjavila epidemiologinja Andreja Jurić in potrdila, da so med prijavljenimi za cepljenje tudi državljani Hrvaške. Menda se je po njihovih stopinjah napotil še en bosanski kanton.

Če boste že šli po cepivo, pa lahko v Bosni in Hercegovini poceni nabavite tudi zdravila, za katera morate drugod imeti recept. Tudi v Sarajevu se vsi smučarji z Jahorine in Bjelašnice spustijo v mesto ne le na porcijo čevapčičev, temveč tudi po cenejša protibolečinska sredstva, viagro in predvsem pomirjevala, ki se izpod pulta dobijo za gotovino. Zelo veliko je povpraševanje po xanaxu, lexiliumu in podobnih. Tu je mogoče kupiti tudi za polovico cenejše parfume in oblačila znanih znamk. Človek si lahko privošči nakupe na tržnicah, kjer je mogoče perilo in oblačila dobiti po neverjetno nizkih cenah.

In v tem vzdušju nakupovalnega eldorada človek zlahka pozabi na pandemijo.

Končno svoboda? Moja karantena se je iztekla. V tem času se je tudi v Sloveniji vse obrnilo na glavo. Tako rekoč čez noč so zrahljali veliko ukrepov, zavladala sta nenavadno veselje in živžav. Medtem ko v drugih državah skrbno tehtajo, kako varno stopiti iz popolnega zaprtja, so se pri nas z danes na jutri odprle šole, vse trgovine … Prehajanje čez meje občin ni nič več nevarno, hitrih testov nič več ne štejemo, ker niso zanesljivi … Diši po (relativni) svobodi in pomladi. Do kdaj?

Zarja Jana, št. 8, 23.2. 2021